Sahara Jam

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

“Operacija vleka” bo predvidoma celodnevni proces, zato obvezna omleta in kava v restavraciji. Med zajtrkom premlevamo možnosti – vleka lokalca bo draga, tovornjaki preveč divjajo in so nevarni, idealno bi bilo dobiti kakega evropskega overlanderja. Ker samoten LandCruiser z odprto havbo sredi ničesar vzbuja več empatije, kot parkiran na bencinski črpalki, nakupimo zalogo sladkorja in se odločimo, da se odpleljemo nekaj kilometrov dalje. Bašemo se s Snickersom in prečkamo cesto proti avtu, ko z juga proti nam pripeljeta 2 LandCruiserja. “Ustav ga!” – “A ne se j***, nemc je!” Landcruiser 80 z nemško in 78 z nizozemsko registracijo ustavita, Nemca sta Nemca, Nizozemec pa – Hrvat. Par besed in Karli že odpre škatlo z orodjem in leži pod našim avtom, Rok mu pomaga, midva pa debatirava z ženo Eleonore in možem njene sestre Hrvatom Zdenkom. Vsi se izkažejo za totalne face. Po slabi uri zajebancije Karli ugotovi, da imamo za kak centimeter predolg jermen – ne bo šlo. Ni problema, ima on rezervnega, 10 let izkušenj po Sahari naredi svoje. Vmes lokalec mimo v naročju prinese kozo in izgine za vogal. Jermen je končno na pravem mestu, mi pa si pošteno oddahnemo. Lokalec izza zidu pride z odrto kozo v eni in kozjo glavo v drugi roki. Lavor krvi postavi na nedavno prebeljen zid, ki mu doda sveže rdeče odtenke. Avto je še pred kosilom popravljen. Sreča je na strani neum… erm pogumnih!
Nemca za jermen in menjavo nočeta ničesar, zato jih povabimo na kosilo v Boujdour. Pri kosilu teče zanimiva debata, med katero ugotovimo, da smo prevozili skoraj isto pot, srečali nekaj istih overlanderjev, predvsem pa se strinjamo, da smo eni redkih normalnih evropejcev v teh krajih. 60% jih je novodobnih hipijev, ki se neuspešno poizkušajo znebiti civilizacijskih norm, 30% pa francozev, ki se, kot pravi že stari rek, večinoma “pravijo francuze”. In kot je rekla Eleonore – da se nekateri ne umivajo, jim ne pomaga pri infiltraciji med lokalce.
Izmenjamo naslove in se poslovimo, cesta proti Laayoune v primerjavi s prejšnjim dnevom mine brez posebnosti. V Laayounu spimo v hotelu Sahel, očitno ves čas prehajamo iz Sahare v Sahel in obratno. Blizu hotela najdemo lokalno picerijo, po dolgem času bi se pica prav prilegla. Zanimiv je pogled na jedilnik, manjka namreč ključna sestavina vsake pice – šunka. Zadovoljimo se s piščančjo pico, na kateri ni piščančja salama, ampak kosi piščančjega mesa. Okusno!

Odhod proti Agadirju skozi dolino Ameln, ki je priljubljena kolesarska destinacija iz Tafraoute. Ameln nič posebnega, zato pa se cesta, ki iz njenega zahodnega konca vodi proti Agadirju izkaže za še en zadetek na loteriji. Cesta čez prelaze in skozi gorske vasice Anti-Atlasa je zavita, razgledi pa enkratni. Idealna destinacija za vožnjo z motorjem, ampak tudi v avtomobilu nismo prikrajšani. Presenečajo predvsem terase, ki pokrivajo celotna pobočja Anti-Atlasa, četudi večina njih izgleda neobdelana.
Prihod v Agadir, maroški Portorož. Najbolj turistično mesto v Maroku se izkaže tudi za najbolj evropsko na tem delu črne celine. Postanek v supermarketu, po dolgem času spet jemo sladoled! Nastanimo se v hotelu El Bahia, 320 dirhamov na noč za troposteljno sobo. Zvečer se sprehodimo po promenadi, si ogledamo novozgrajeno marino in preverimo cene v restavracijah. Dogajanje na promenadi popestrijo različne oblike žive glasbe. Nasmeje nas band, ki igra klasične maroške in saharske viže na playback – violinist se sredi nastopa rokuje z mimoidočimi gosti, iz zvočnikov pa še vedno igrajo zvoki violine.

Odpeljemo se 20km proti jugu, kjer si privoščimo vožnjo ob obali in ogled nacionalnega parka, kjer naj bi zimovalo več vrst ptic, med drugim tudi flamingoti. Slednjih sicer ne vidimo, je pa vožnja ob obali kar zanimiva, uspe pa nam slikati nekaj, kar na blef poimenujemo afriška čigra. Naj nam ornitologi oprostijo.
V Agadirju Habibiju privoščimo lavaž-grisaž, mi pa sebi bananin sok na vrtu restavracije na bencinski črpalki. Ob diskusiji, zakaj se pri nas nihče ne domisli takšnega koncepta vrtne restavracije, nam pade na pamet, da imamo pri nas v bistvu angleško vreme. Poleti smo veseli že, če en teden nepretrgoma sije sonce, tu pa imajo čez 300 sončnih dni letno.
Zvečer si za naslednji dan rezerviramo motorje, lokalec v izposojevalnici nam zagotovi ceno 500 dirhamov (~ 45 evrov) za pol dneva (12 ur), vključeno z zavarovanjem in neomejeno kilometrino. Podebatiramo še s Katarcem, ki si izposoja Nissan Patrola – v Maroko je za 14 dni prišel lovit s svojim sokolom. Menda je Maroška puščava najboljši teren za tak šport, odkar so Američani razsuli Irak. Pohvali našega Habibija in pravi, da je to v Emiratih edino vozilo, s katerim se vozijo v puščavo. Večerja v dobri italijanski restavraciji. 60 dirhamov za pico ali lazanjo ni veliko, če ti natakar osebno doliva pivo v kozarce, za nas in bogatega očka, ki je k sosednji mizi na šampanjec pripeljal (pre)mlado izvoljenko pa so v restavraciji 4 kuharji in 3 natakarji.

Jutranji prihod v Marakeš (Marrakech), meko vseh obiskovalcev Maroka, kraj kjer se lahko nakupi vse in kjer si vseskozi nadlegovan. Med iskanjem hotela v eni izmed ozkih uličic nasproti nas pripelje lokalec na motorju, zagleda Domna, kako na sprednjem levem sedežu (ker imamo angleški avto, je volan na desni strani) med vožnjo brezskrbno debatira z lokalcem čez cesto. Očitno prepričan, da ga bo Domen povozil, se pred avtom prebrne po tleh in naredi cel šov. Komaj mu pokažemo, da vozi Rok na drugi strani in da je njegov problem, če se meče po tleh, ob vsem skupaj se začne zabavati še nekaj mimoidočih in lokalec brez besed osramočeno odpelje naprej.
Obvezen ogled trga Djemaa el Fna, kjer si privoščimo tradicionalni pomarančni sok (3dh) in tajine v eni od bližnjih restavracij. Popoldne preživimo v vrvežu marakeške tržnice, osnove barantanja sedaj že poznamo, trgovci tekajo za nami, nekateri pluvajo po tleh in zganjajo celo dramo, eden od njih je do mene na koncu nesramno žaljiv. Bog pomagaj, je treba na trdo, če ne te n**** po dolgem in počez. Majico na primer z začetnih 200 dirhamov (18 evrov) zbijem na 35, pa sem prepričan, da so še vedno dobro zaslužili. Domen si kupi tradicionalno maroško dželabo (100 dirhamov) in naju z Rokom med pomerjanjem dodobra nasmeje. Ogledamo si še enega od tradicionalnih hamamov, luštno, a so cene preveč turistične. Na glavnem trgu kasneje srečamo nekoga v puloverju Telekom Slovenije in pristanemo na večerji v eni od roštiljada stojnic na Djemii s 3 skupinami Slovencev. Po dolgem času je fino spet slišati kakega Slovenca, izmenjamo nekaj izkušenj, Aleš pa nam preda nekaj nakupljenih spominkov, ki jih noče vleči na letalo. V smehu preverimo, če nam v arganovo olje ni slučajno podtaknil kakšnega hašiša.