Sahara Jam

Zajtrk v Asilahu, ki je prijetno bivše Portugalsko pristanišče. Otvorimo sezono tradicionalnega maroškega metinega čaja in šibamo proti Chefchauenu kjer naredimo kosilo. V mestu srečamo skupino totalno zadetih Špancev (Chefchaouen je prestolnica gorovja Rif, kjer se pridela 42% svetovnega hašiša), spet srečam istega berberskega prodajalca in pri avtomobilu nam isti težak kot pred dvemi leti hoče prodat hašiš. Ko se spuščamo iz Rifa proti Rabatu zagledamo isti Stop znak, ki sem ga slikal pred dvemi leti, zvečer pa v kaosu Rabata (ki je presenetljivo urejena prestolnica) blizu Medine najdemo stari hotel z roza posteljami. Vsekakor dan Deja-vujev.

Misterij o količini lokalcev, ki prenočujejo v našem hotelu je zjutraj razjasnjen. Dogajanje pod našim oknom že okoli 5h začne motiti naš spanec in ko okoli 8h pogledamo skozi okno, ugotovimo da na ulicah pod hotelom poteka ovčja tržnica. Pogled na maroško ovčjo tržnico zna biti za evropejce, vajene, da meso kupujemo v obliki zlato zapečenih kroketkov – zanimiv. Cel kup ovac zvezanih leži na ulici, nekateri jih po 2, 3 tlačijo v prtljažnike osebnih avtomobilov, drugi jih po 20 prevažajo v Toyotinih pick-upih, tretji jih privežejo čez prtljažnik svojega mopeda, bolj lokalni pa jih okoli vozijo na povodcu ali zvezane v samokolnicah. Ker se ovce upirajo razdružitvi (čredni nagon) z vsemi štirimi, je zanimiv prijem bolj izkušenih lokalcev – ovco zagrabi pod repom in jo kot “šajtrgo” vozijo naokoli po sprednjih nogah.
Habibi pred hotelom je seveda obdan z lokalci, zato se komaj prebijemo proti glavni cesti in jo mahnemo proti Meknesu. Ogled trga el Hedim, ki se razteza med medino in vrati Bab el Mansour nam prepreči množica ljudi, ki ceste zapre že daleč od starega dela mesta – očitno je tudi v Meknesu dan trgovanja. Časa nam primankuje, zato si privoščimo kratek postanek v drugi največji znamenitosti Meknesa – McDonaldsu.
20 kilometrov severno tik poleg slikovitega mesta Moulay Idriss, ki se pne po celotni površini hriba in je poimenovano po ustanovitelju Fesa, obiščemo največjo ohranjeno rimsko naselbino na maroških tleh – Volubilis. Prijetno nizka vstopnina (10 dirhamov) in ravno pravšnja temperatura za sprehod po preteklosti. Prijaznim vodičem pri vhodu razložimo, da sem strokovnjak za stari Rim in se jih na hitro znebimo. Mesto je dobro ohranjeno, predvsem pa turistov skoraj ni, zato je sprehod bolj avtentičen kot bi bil po samem Rimu. Okoli Volubilisa se raztezajo v zeleno odeta polja in travniki, ki v tem času bolj kot na Maroko spominjajo na Irsko. Ko smo pred slabima dvema mesecema tu peljali proti jugu, je prevladovala rumena barva.
Zadnji dan si želimo preživeti v enem od najbolj luštnih mestec v Maroku – Chefchaouenu, ki smo ga na poti navzdol le bežno obiskali. Na poti se v mestu Ouezzane spet ustavimo pri sedaj že uradno največkrat fotografiranem stop znaku in se na koncu za 200 dirhamov (18 evrov) ustalimo v simpatičnem hotelu Ahrazem, kjer v sedaj že mrzlem Chefchaouenu spet cenimo topel tuš. Večerjamo v eni od bolj boemskih restavracij nad glavnim trgom v Chaoenu – berberska omleta (čebula + paradižnik) in metin čaj. Pred spanjem še internet v Cyberju, kjer začuda delajo 3 luštne lokalke, ki se nam vseskozi nasmihajo. Chefchaouen ima že tako poseben čar, sedaj pa še dobra in poceni hrana, ter lepa dekleta… zakaj moramo jutri domov? Lokalke smo prišparali za naslednji obisk Maroka. 😉

Po deževnem dnevu in mrzlem večeru smo se zjutraj zbudili v jutro brez oblačka, a temperatura se vseeno ni hotela dvigniti nad 10 stopinj. Super dan za vožnjo, smo si mislili vsak pri sebi! Pa nam ni bilo usojeno, po pol ure vožnje so se na kup pričeli nabirati temni oblaki, zato smo pot sproti prilagajali vremenu. Ekipa v avtomobilih se je ustavila v Fesu, kjer so si v petih minutah ogledali medino, nato pa pobegnili iz vrveža na sendvič v bližnji supermarket. Motoristi se v Fesu nismo ustavljali temveč smo ga po najkrajši poti obšli. Zavili smo proti Maroškemu Aspen-u, Ifrane. Bolj ko smo se vzenjali, hladneje je bilo in več oblakov se je podilo nad nami. Pripeljali smo se na 2205 m.n.m. temperatura pa se je spustila pod 2 stopinji celzija (manj na Jimovem motorju termometer ne pokaže – najbrž pameten namig BMWjevih konstruktorjev?). Mraz nas je premagal in ustavili smo se na kosilu. V gostilni je bilo prijetno toplo, in ko smo se že skoraj odtalili je zunaj pričelo snežiti. Hec, pa taka Afrika!
Kljub sneženju zajašemo motorje in se, v upanju na toplejše vreme, odpeljemo proti Mideltu – ogrelo se sicer ni, smo pa doživeli prvi pravi afriški sončni zahod. Ko se je že pričenjalo mračiti smo bili še vedno 50 km oddaljeni od Midelta, vsi pa smo nestrpno pogledovali na indikatorje goriva (Boris je že vozil na rezervi). V vasici Zeida smo k sreči našli bencinsko z neosvinčenim bencinom (v hribih ga praktično ni – stare Mercedezove dizelce ga pač ne potrebujejo). Super, samo natankamo in v pol ure smo v Mideltu! Poravnamo račune, prižgemo motorje, ko Boris ves razoračan in jezen ugotovi, da ima prazno gumo. Prvi gumidefekt, kaj bomo pa sedaj? Na črpalki nam ponudijo garažo z lučjo, kjer se lotimo dela. K sreči isti trenutek mimo pripelje David v avtomobilu. Z nekaj naše pomoči je v slabi uri zaflikal počeno zračnico, tako da smo lahko nadaljevali proti Mideltu. Hotelček Atlas kjer smo spali si bomo zapomnili po najožjih hodnikih in stopnišču, po katerih je hoja potekala le v eni smeri. Zadovoljni nad dnevom, si privoščimo večerjo (nekakšen piščanec po maroško), po večerji pa popadamo v postelje!