Ayoun el Atrous, Mavretanija -> Kayes, Mali

12. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

Se en CarwreckRok, zakaj skoz slikava bencinske in carwrecke?Malijska kontrola na glavni prometnici Mavretanija - MaliOb cesti prvi znaki crne AfrikeLokalec gre po drva …… Francoz bi raje lovil antilopeLokalni poljedelci pri kosilu pod bau-babomKraj, kjer se locimo od FrancozevBencinska v MalijuRadza Maharadza Didi se skriva za drevesom. A otroke strasi?Pogled z balkona na trznico, KayesLokalci postrojeni pri vecerni molitvi

Kayes ->

13. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji odhod na pisto proti Bamaku (cca 500km). Švicar z banke pravi, da je kakih 80 km piste zelo slabe. Pot proti prvi vmesni točki Bafoulabe-ju teče navzgor ob reki Senegal, tik ob ozkotirni železnici in cesta se hitro spremeni v slab kolovoz, kjer vozimo do 30km/h. “Aha, to bo najbrž ta slab del”. Pomota! Slabši del je še pred nami. Cel dan se izgubljamo po poteh, ki včasih so, drugič jih spet ni… Kolesnice se čudežno izgubljajo in se spet prikažejo na navidezno popolnoma nelogičnih krajih. Stavek dneva: “Tlele pa zih ne bo šlo več naprej.” Pa je šlo, vsakič znova. Toleranca do neprehodnih predelov in prask na straneh avtomobila se tekom dneva viša. Šele kasneje, ob prihodu domov ugotovimo, da so se na isti pisti pred 9 leti že zatikali Slovenci.
Skozi prvih nekaj vasi se mirno peljemo in se čudimo nasmejanim facam, ki nam mahajo. “Bonjour!” “Sava?” “Sava buen!” vsakič znova. Blatne hišice krite s slamo, nobene elektrike, nobenih avtomobilov ali motorjev, ženske nosijo vodo iz bližnjega vodnjaka, pa taki iskreni nasmehi. Skoraj vse ženske imajo na hrbtu opasanega dojenčka. Vsi po vrsti se z veseljem nastavljajo fotoaparatu, zato se nama z Rokom smeji vsaj tako kot njim. Kaj hitro se vsi trije nalezemo njihove dobre volje. Po kakih treh prevoženih vasicah nam pade na pamet, da imamo polno škatlo igrač in vsakovrstnih pripomočkov, ki jih je za Malijske otroke pripravila Tina (v bistvu je pred našim odhodom organizirala celo akcijo, hvala Tina!). Ustavimo v senci in nekaj vreč premaknemo v avto.
Za prvim ovinkom naletimo na tri pastirje ovac, tečejo za avtom, ker nam hočejo povedati, da smo zgrešili pot. V zahvalo pobrskamo po vrečki presenečenja in najdemo klobuk – evo eden je “odrajtan”. Rok brska naprej, sam pa najdem frizbi in pastirčke vmes učim metanja. Ugotovimo, da imamo na žalost le ženske obleke, a jih to ne moti. Vsak dobi svojo majico, ker jim je všeč frizbi, pa jim damo še tega. Vsi se izjemno veseli zahvaljujejo, mi pa že nazaj po očitno napačni poti.
Ob poteh in stranpoteh vseskozi srečujemo lokalce, mamicam in otrokom podarjamo plišaste igračke in fotografiramo nasmejane obraze. Ob vsem dogajanju gre še nam malo na otročje. Nekoliko nam je žal, ker nimamo primernih daril (oblek) za fante, ampak sedaj je prepozno. Če bi vedeli, kakšno veselje naredimo s takšnimi malenkostmi, bi zadaj priklopili še prikolico!
Kmalu na desni zagledamo napis “Chutes de Gouina”. Na zemljevidu je označeno kot zanimivost, a se nam ne sanja, kaj “chutes” pomeni. Ni važno, gremo pogledat. Vozimo že nekaj kilometrov, na obeh straneh pa samo grmovje, ko se naenkrat spustimo na obrežje reke. Lokalnega ribiča zmotimo pri kuhanju kosila, nekaj kilometrov naprej pa v daljavi zagledamo veličastne slapove. To bo to! Ribič nas usmeri na pravo pot in v nekaj minutah smo že tam. Atrakcija prve vrste, okoli nas pa ni žive duše. Sledi skupinska fotka in izdelava šifona (saharski hladilnik).
Nekaj kilometrov naprej sredi trave kampira cela družina, otrokom spet talamo igračke, vmes pa pritisnem “fotko potovanja”. Noro kako fotogenični so Afričani, hvala bogu še niso osvojili prisiljenih nasmehov, ki jih ob fotografiranju kažejo naši otroci.
V naslednji vasi se pokaže nov logističen problem. Med polji pripeljemo v vas, kjer se pot vije med hišico in sosedovo ograjo. Rok skoči ven in preceni situacijo, “bo šlo, sam počas!”. Naš podvig hitro pritegne celo vas in ko uspešno pridemo skozi, je avto že obkrožen z radovedneži. Spet igračke in skupinska fotka z božičkom 🙂
Zadnji del poti je precej težak, poln skal in velikega kamenja, nekajkrat poskačemo iz avtomobila in iz kamenja gradimo traso. Noč nas ujame kake 25km pred Bafoulabejem, zato se vkampiramo na skalni polici. V celotnem dnevu smo prevozili 85 kilometrov, upamo da je to tisti “ta slabi” del poti.

Glavna in najbolj cista ulica v KayesuDober del ceste Kayes - BafaulabeJutranji postroj pred soloOslicek v garaziSe ena oblika lokalnega transportaSlikovita pot ob reki SenegalNas Habibi prevec pokuri, a bomo zamenjal?Bau-babBlatne hisice v vasi ob potiPastircki z novimi pridobitvamiSestankovalnica v srediscu vsake vasiLokalka z obicajnim naborom dobrin na glaviPot postaja malo manj prijaznaOkolica Kayesa je precej zaimiva za ornitologeLokalka z otrokom in novo igracko… pa se en portretRibicu na obrezju Senegala se kuha kosiloChutes de GouinaChutes de GouinaSkupinska pri Chutes de GouinaDesno: sifon, afriski frigoKacji pastirBau-bab in Dromedar HabibiBau-babA jo domov prpelemo?Hm, a bo slo tukej skoz …… itak!Skupinska fotka z lokalci in bozickom!Za konec dneva pa se malo skalovja