Sahara Jam

Nadaljujemo proti Agadirju in tehtamo dve varianti. Prva je vožnja ob obali do Agadirja in ogled parka, v katerem prezimuje nekaj zanimivih vrst ptic, tudi flamingi, ali pa ovinek čez Anti-Atlas skozi Tafraoute. Edini razlog je, da je cesta na Michelinovi mapi označena kot slikovita. Po nekaj pregovarjanja pade odločitev za drugo možnost. Na 100km dolgem odseku se spet povzpnemo nad tisoč metrov in po dolgem času nam oči spet počivajo na gorah. Dobra asfaltna cesta je pravi raj za motoriste, pa tudi naš Habibi pridno prede. Hiše v vaseh so modernejše od tistih v Atlasu, ljudje pa enako konzervativni, skoraj vse ženske so oblečene v črna oblačila in si zakrivajo obraz. Okoli dveh pridemo v Tafraoute, majhno mestece v dolini na 1000 metrih. Ravno ko se odločamo, ali bi nadaljevali proti Agadirju, Domen zagleda ličen hotel Saint Antoine s polno zastavami in fensi izgledom. “Dejmo prašat.” – “Ma to je zihr predrago!” Cena za dvoposteljno sobo z zajtrkom je 650 dirhamov (60 evrov). Malo preveč za naš budget! Že hočemo oditi, ko prijazni receptor pravi, da bi se glede na mrtvo sezono dalo tudi kaj dogovoriti. 350 dirhamov za dvoposteljno sobo z dodatnim ležiščem, klimo, vsak dan svežimi brisačami, kabelsko televizijo, brezžičnim internetom in mizo za bilijard. Da voda v bazenu v tem času ni ogrevana, jim nismo zamerili.
Po odlični večerji v restavraciji Agadir (Tajine za 40 dirhamov) se malo pozanimamo v mestu in se odločimo, da podaljšamo naše bivanje v Tafraoutu in naslednji dan razgibamo zasedene riti s kolesarskim izletom. Zvečer se nam ob bilijardu pridruži angleški backpacker Terry, ki je v hotel prišel na edino pivo v mestu (25 dirhamov).

Evropski zajtrk na sončku ob bazenu. Smo edini gostje v hotelu, tako da je postrežba hitra – v bistvu imamo svojega butlerja. Luksuz, na katerega bi se prav lahko navadili. Poiščemo izposojevalnico koles, kjer spet srečamo Terryja. Izposojevalec se ne da, 60 dirhamov po kosu za neke leve bicikle, ali 100 dirhamov za “very good bycicles from our partners from England”. Malo nas živcira, ker nikakor noče spustiti cene, zato odidemo iz izposojevalnice. Priteče za nami in spusti na 85 dirhamov. Naj bo. Sabo vzamemo še Terryja in se odpravimo proti jugu. Roku še v mestu spusti guma, torej je izid počenih gum sedaj izenačen. Po menjavi nas pot vodi rahlo navkreber in v prvi vasi ob Napoleonovem palcu odvijemo na pisto. Nebo brez oblačka in dobrih dvajset stopinj je ravno pravšnjih za kolesarski izlet. Še nekaj kilometrov in pridemo do pobarvanih skal. Nekemu belgijskemu umetniku se je pred 22 leti očitno zdelo zabavno, da bi skale v idilični pokrajini pobarval v modre in rdeče odtenke. Uspelo mu je pobarvati celo kopico skal, s čimer se je zapisal v turistično ponudbo teh krajev. Pobarvane skale nas zelo zabavajo, lokalce pa malo manj, saj barva menda pronica v podtalnico. V 80. varovanje okolja še ni bilo moderno. Po nekaj kilometrih vožnje navkreber, kljub slikoviti pokrajini obupamo, naše zadnjice so vajene lederzicev, ne pa kolesarskih sedežev, pa tudi kondicija po mesecu sedenja ni v najboljšem stanju. Spust po skalah in pesku je vseeno odličen in kolesarski izlet nas pusti navdušene. Tafraoute je pravi mali outdoor biser Maroka, za katerega očitno ne ve veliko ljudi. Agadir lahko počaka, tu bomo izkoristili še en dan.

Še en zajtrk ob bazenu, ah luksuz… Pozen odhod proti kanjonu Aït Mansour, sredi Tafraouta srečamo Angleža Terryja in ga vzamemo s sabo. Kilometer iz Tafraouta srečamo Japonko, ki hodi po cesti navkreber. Ustavimo, Tedumi nam pove da gre do pobarvanih skal, ni problema, jo vzamemo s sabo. Očitno že pogrešamo turistično sezono na Bledu, pa lahko malo potreniramo. Spet postanek pri pobarvanih skalah, nato pa naprej proti jugu. Najprej vzpon na 1300m visoko sedlo, nato pa spust po kanjonu proti jugu. Na pol poti cesto začnejo obkrožati palme, prava mala oaza sredi kamenja. Soteska je natanko takšna, kakršno smo pričakovali v soteski Dadas, pa se naša pričakovanja takrat niso uresničila. Nadaljujemo do izhoda iz Aït Mansour in se vrnemo po dolini, ki teče vzhodno. Druga dolina sicer ni tako impresivna, vseeno pa nam Anti-Atlas še enkrat potrdi, da je eden od manj znanih biserov Maroka.
Po prihodu v Tafraoute poceni a dober Tajine (45 dirhamov za celoten meni) v restavraciji Marrakech. Malo pričakujemo, da se bosta naša gosta izkazala pri plačilu kosila (konec koncev takšen izlet pri lokalni agenciji stane 300 dirhamov), a iz te moke ni bilo kruha. Zvečer ogled slik v lobiju našega hotela s Terryjem in Tedumi, Japonka je namreč ravno tako na poti v Mali in Gvinejo, pa ji posredujemo nekaj nasvetov iz prve roke.

Odhod proti Agadirju skozi dolino Ameln, ki je priljubljena kolesarska destinacija iz Tafraoute. Ameln nič posebnega, zato pa se cesta, ki iz njenega zahodnega konca vodi proti Agadirju izkaže za še en zadetek na loteriji. Cesta čez prelaze in skozi gorske vasice Anti-Atlasa je zavita, razgledi pa enkratni. Idealna destinacija za vožnjo z motorjem, ampak tudi v avtomobilu nismo prikrajšani. Presenečajo predvsem terase, ki pokrivajo celotna pobočja Anti-Atlasa, četudi večina njih izgleda neobdelana.
Prihod v Agadir, maroški Portorož. Najbolj turistično mesto v Maroku se izkaže tudi za najbolj evropsko na tem delu črne celine. Postanek v supermarketu, po dolgem času spet jemo sladoled! Nastanimo se v hotelu El Bahia, 320 dirhamov na noč za troposteljno sobo. Zvečer se sprehodimo po promenadi, si ogledamo novozgrajeno marino in preverimo cene v restavracijah. Dogajanje na promenadi popestrijo različne oblike žive glasbe. Nasmeje nas band, ki igra klasične maroške in saharske viže na playback – violinist se sredi nastopa rokuje z mimoidočimi gosti, iz zvočnikov pa še vedno igrajo zvoki violine.

Ker smo že prejšnji večer naredili plan, da gredo avtomobili do Foum Zguida po cesti, motoristi pa “počez”, se nato srečamo in po cesti nadaljujemo to Tate, zjutraj rečemo le hiter živijo in že šibamo vsak po svoje.
Motoristi smo se zagnali po že znani pisti do Chigage, tam pa smo optimistično zapeljali v sipine in sledili naporni pisti, polni kolesnic. Jim je v enem kovčku motorja tovoril 10l bencina za rezervo, da pa je bil enakomerno obtežen je v drugi kovček naložil še orodje. Z obteženim zadkom je med kolesnicami sipkega peska in prahu njegova vožnja izgledala kot rodeo. Metalo ga je meter levo, meter desno – kapo dol, da obvladaš tako težo, moraš biti res spreten na motorju. Ostali smo nekako pilotirali malo po pisti, malo zraven nje. Po približno 10km smo imeli vsi že poln ***** premetavanja in smo iskali le še čim krajšo pot ven.
Skoraj smo že zapustili neprijeten odsek, ko se je Jim prekucnil. Pobere motor, poskuša speljati – ne gre! “What the **** is wrong”, prične vpiti! Rok je bil ravno poleg, skupaj postavita motor na centralno stojalo in pričneta ugotavljati kaj bi bilo narobe! Pridružita se še Domen ter Boris in skupaj začnemo ugotavljati, zakaj se v neutral (po domače ler) vse skupaj normalno vrti, ko pa poizkušamo dati v prestavo pa vse skupaj crkne, kot da bi nekaj mehansko blokiralo kolo.
Kaj pa sedaj? Motor ne dela, pred nami pa še najmanj 1km sipin… Izvedemo črnogorski manever, zavlečemo se v senco bližnjega drevesa in poklapani v tišini rišemo po pesku. Čez približno 45 minut se zasliši zvok avtomobila! Poskačemo do piste in čakamo kaj se bo prikazalo. Izkaže se, da sta dva terenca lokalnih agencij, ki prevažata turiste. S težavo ju ustavimo, šoferja pač ne kažeta pretiranega zanimanja da bi nam pomagala. Na koncu se dogovorimo, da nam pokažeta najhitrejšo pot iz sipin, ter nas usmerita v najbližnjo vas. Boris in Rok poskačeta na motorje in sledita terencema.
Ko pridejo ven iz sipin jima vodič pokaže zgradbo na vrhu hribčka, češ, pojdita tja, imajo 4×4 avtomobil. Ugotovita, da je to postojanka nekakšnega čuvaja puščave, ki pa na žalost ne zna niti besede angleško! Hm, z rokami nekako razložita kaj se nam je pripetilo in kako bi lahko pomagal! Malo prikrojita razdaljo, kako daleč v puščavi smo ostali, se zdilata za 500 Dirhamov in reševalna akcija se prične!
Možakar hitro ugotovi, da je motor dlje kot je bilo rečeno, ter prične kazat kazalec za gorivo, ki mirno stoji na praznem delu skale. Končno pridemo do Jima in Domna, vsi skupaj že zagrabimo motor, da bi ga naložili na pick up-a, ko možakar pravi, da je 500 Dirhamov premalo. Za vsega skupaj 20km nas olupi za 1000 Dirhamov (100€), naložimo motor in gremo. Kdo sploh potrebuje mondena turistična naselja – dokler turistom v pesku crkujejo motorji, posel cveti! Pri njegovi postojanki se dogovorimo še za prevoz do prvega mesta. Rok in Boris gresta z motorji naprej, Domen in Jim pa skupaj čakata na prihod novega vlečnega vozila. Izkaže se, da je nov prevoz Land Rover, v katerega pa motor nekako ne paše. Jim odmontira krmilo in vetrobran in motor končno pristane v vozilu.
Ker se je vse kupaj precej zavleklo, proti Foum Zguoid-u krenejo že v temi. Domen je imel na motorju kar nekaj težav zaradi orientacije ponoči. Šofer Land Roverja po poti pridno ustavlja domačinom, tako da je na koncu avto čisto poln, nekaj ljudi pa je še na strehi. No, tudi teh 70 km ni bilo ravno poceni, saj je možakar hotel imeti 1500 Dirhamov (150 €). “Javni prevoz subvencionira EU” – v praksi. Boris in Rok, že vsa naveličana čakanja v Foum Zguidu, končno zaslišita Domnov motor in ko se zagledamo morala v trenutku zraste! Privoščimo si večerjo in se odpravimo spat – odločimo se, da bomo za motor in prevoze naprej poskrbeli jutri. Pred spancem seveda debata o nevarnih sipinah v puščavi če v bližini ni prave pomoči.
Avtomobili so pred mrakom prispeli v Tato, kjer so našli prijeten hotel s prijaznimi gostitelji. Gregor je podlegel bolezni in zaspal, ostali pa so predebatirali in prepili noč z lokalci. Izkaže se, da je bila pot avtomobilistov še bolj hardcore offroad kot naša (beri: cesta na zemljevidu je, v resnici pa še v gradnji).
Motoristi so se zjutraj zbudili v upanju na ugodno rešitev pokvarjenega Jimovega BMW-ja. Začetek je izgledal slab in tako se je tudi končalo. Jim je na koncu lokalcu plačal 300 € za prevoz motorja do Casablance, kjer naj bi bil uradni BMW servis. Skupina se je razšla. Jim proti Casablanci, Rok, Boris, Domen pa proti 350 km oddaljenem Tafraoutu. Na poti jih je presenetil mraz tako da so oblečeni kot severni medvedje v mraku prišli v prijetno gorsko mestece.
Cela odprava, razen Jima, se je dobila v neverjetno urejenem hotelu Saint Antoine (čiste velike sobe, bazen, kaj bi govoril – odlično) za 10 € na osebo. Markantna točka, ki smo si jo zapomnili že lani. Takoj predebatiramo vse dogodke, povečerjamo in popadamo po udobnih posteljah. Fotografsko vsi dogodki niso popolnoma zabeleženi, ker so bile druge stvari bolj pomembne, za povrh vsega pa je Jim večino slik odpeljal sabo v Casablanco. Update kdaj drugič 😉

Udobje Tafrouta smo izkoristili vsak po svoje. Hotel z bazenom, internetom, barom in klimo v sobah je Domnu in Roku pomagal pri nabiranju nove energije, no ja, tudi ostali niso ravno pretitravali z aktivnostmi.
Grega, Gorazd, Matej in Jana so drugi dan odpeljali 100 km dolg krog skozi kanjon gorskih oaz – Ait Mansour, Boris in David pa sta z motorji naključno raziskovala brezpotja v okolici Tafrouta, ter se ravno tako kot ostali vrnila v hotel s širokim nasmehom na obrazu.
Ker pa v Maroko nismi prišli le poležavat, smo po dveh dneh užitkov odrinili naprej proti Agadirju. Pot, razen lepo zavite ceste (in lepih razgledov na hribe), ni bila zahtevna, zato smo hitro prispeli v Agadir (maroški Portorož), kjer smo si privoščili le kavico in oddirkali dalje. Malo pred mrakom smo prispeli v mesto Jimi Hendrixa, Essaouiro.
Matej, Jana, Grega in Gorazd so si našli prenočišče zunaj medine, Domen, Boris, David in Rok pa so prenočili v prijetnem hotelčku sredi dogajanja v medini.