Sahara Jam

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

V banki končno menjajo potovalne čeke, ki smo jih tako nesrečno nosili v Mali in nazaj. Zmedeni uslužbenec sicer potrebuje slabo uro za celoten postopek, kar vznejevolji lokalce v vrsti za nami (vrsta se v maroških bankah drži s predmeti, postavljenimi na pultu), a zadevo končno reši prijazni šef podružnice. Želimo pozdraviti Hasana, vulkanizerja, ki nam je tako uspešno pokrpal gumo, a ga ni v delavnici, ki je medtem zamenjala sponzorja. Goodyear je nadomestil Bridgestone in celotno pročelje so pobarvali na rdeče, še vedno pa prodajajo Savo. Med kavico in rogljički v sosednji kafani k mizi pristopi kake 20 let star lokalec in prosjači. Ne pokažemo prevelikega usmiljenja, je dovolj mlad za delo, pa tudi sicer se nam zdi, da muslimani v nasprotju s črnimi afričani vse preveč prosjačijo. Se pač šlepajo na enega od petih stebrov Islama, ki pravi, da mora vsak musliman po svojih zmožnostih pomagati revnim. Ko prosjača zagleda šef kafane, popolnoma ponori, teče za njim in mu prisoli eno krepko čez zobe. Očitno sta stara znanca.
Ura je 1300, dobro uro po najvišji plimi in čas je za odhod na plažo. Čaka nas namreč zanimiva pista (3E1) po plaži med Laayounom in Tarfayo. Dobro polovico 100km piste odpeljemo po plaži, na nekaj metrov širokem pasu med slanim morjem in suhim saharskim peskom, gume na 1,3 bara, hitrost pa tja do 90 km/h. Ob robu plaže vseskozi stojijo barake iz lesa, blaga in lepenke, pred njimi pa moški ali dva, ponavadi pa tudi pes. Ustavimo se pri dveh nasedlih ladjah, ena v celoti na plaži, druga pa 200m ven v morju. K nam pristopi vojak iz bližnje barake in nam pove, da sta španski ladji nasedli leta 1979, najprej tista na obali, med reševanjem pa še druga. Pove nam še, da so v večini barak na obali nastanjeni vojaki, ki nadzorujejo obalo zaradi afričanov, ki se s čolni prebijajo proti Evropi (Kanarskim otokom), izvajajo pa tudi “protiteroristične aktivnosti”. Ugibamo ali so vojaki tam nastanjeni kazensko, ali pa Maroko tako rešuje problem brezposelnosti. Prekrasen pogled na valove Atlantika ob poti popestri še ena razbitina, čisto na koncu pa vasica nabiralcev alg. Zadnjih 20km piste je – po novem – asfaltnih, saj zaradi pečin vožnja po plaži ni več mogoča. Severno od Tarfaye še enkrat obiščemo plažo, kjer smo prvič prebodli gumo in si privoščimo nekaj voženj in fotosešn. 20km severno od Tarfaye je še zadnja črpalka Atlas-Sahara, kjer avto in jerrycane do vrha natočimo z bencinom po 0,4 evra.
Nadaljujemo po cesti na sever, občudujemo prekrasne valove, ki se lomijo ob obali in v močnem vetru bivakiramo za kupom peska, ki nudi vsaj malo zavetja.

Odpeljemo se 20km proti jugu, kjer si privoščimo vožnjo ob obali in ogled nacionalnega parka, kjer naj bi zimovalo več vrst ptic, med drugim tudi flamingoti. Slednjih sicer ne vidimo, je pa vožnja ob obali kar zanimiva, uspe pa nam slikati nekaj, kar na blef poimenujemo afriška čigra. Naj nam ornitologi oprostijo.
V Agadirju Habibiju privoščimo lavaž-grisaž, mi pa sebi bananin sok na vrtu restavracije na bencinski črpalki. Ob diskusiji, zakaj se pri nas nihče ne domisli takšnega koncepta vrtne restavracije, nam pade na pamet, da imamo pri nas v bistvu angleško vreme. Poleti smo veseli že, če en teden nepretrgoma sije sonce, tu pa imajo čez 300 sončnih dni letno.
Zvečer si za naslednji dan rezerviramo motorje, lokalec v izposojevalnici nam zagotovi ceno 500 dirhamov (~ 45 evrov) za pol dneva (12 ur), vključeno z zavarovanjem in neomejeno kilometrino. Podebatiramo še s Katarcem, ki si izposoja Nissan Patrola – v Maroko je za 14 dni prišel lovit s svojim sokolom. Menda je Maroška puščava najboljši teren za tak šport, odkar so Američani razsuli Irak. Pohvali našega Habibija in pravi, da je to v Emiratih edino vozilo, s katerim se vozijo v puščavo. Večerja v dobri italijanski restavraciji. 60 dirhamov za pico ali lazanjo ni veliko, če ti natakar osebno doliva pivo v kozarce, za nas in bogatega očka, ki je k sosednji mizi na šampanjec pripeljal (pre)mlado izvoljenko pa so v restavraciji 4 kuharji in 3 natakarji.

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.

Ob obali proti Essaouiri, kraju, ki mi je s potovanja izpred dveh let ostal v spominu po dobri hrani. Če je Agadir maroški Portorož, potem je Essaouira maroški Piran. Valovi manjši kot dan poprej, a v vodi vseeno videvamo ogromno surferjev, ki večinoma sedijo na deskah in čakajo na pravi val.
V Essaouiri več ljudi, podražili so parkirnino, razmah turizma pa se opazi tudi po nadležnih lokalcih, ki žicajo, ponujajo apartmaje ipd. Ponudba je vseeno razširjena, nekateri prodajajo kolačke, med njimi pa za posebno ceno tudi “magične” kolačke. Essaouira je konec koncev kraj, kjer je nekaj časa prebival tudi Jimi Hendrix in je pred prihodom turizma imela hipijski pedigre. Pogledamo si nekaj apartmajev, kupimo par maroških svetilk, narejenih iz kozje kože, nato pa se odpravimo na obalo, kjer se nahajajo nizke hišice s svežo morsko hrano. Ponudba je precejšnja, zato vzamemo kar “supersize” meni – za 100 dirhamov po glavi se najemo škampov, lignjev, rakov, rakcev, rib in ribic kolikor nam dopušča prostor v želodcu. Solata in pijača sta všteti v ceni. Po kosilu in kavici poiščemo hotel ob plaži, zunaj medine.
Essaouira zaradi množice turistov in spremljajočega nadlegovanja v nasprotju s prvim obiskom sicer malenkost razočara, pa tudi cene so v primerjavi z Agadirjem, ki je bolj razvit, višje, a dobra hrana na koncu odtehta vse skupaj – na morske dobrote smo čakali že celo potovanje.

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Udobje Tafrouta smo izkoristili vsak po svoje. Hotel z bazenom, internetom, barom in klimo v sobah je Domnu in Roku pomagal pri nabiranju nove energije, no ja, tudi ostali niso ravno pretitravali z aktivnostmi.
Grega, Gorazd, Matej in Jana so drugi dan odpeljali 100 km dolg krog skozi kanjon gorskih oaz – Ait Mansour, Boris in David pa sta z motorji naključno raziskovala brezpotja v okolici Tafrouta, ter se ravno tako kot ostali vrnila v hotel s širokim nasmehom na obrazu.
Ker pa v Maroko nismi prišli le poležavat, smo po dveh dneh užitkov odrinili naprej proti Agadirju. Pot, razen lepo zavite ceste (in lepih razgledov na hribe), ni bila zahtevna, zato smo hitro prispeli v Agadir (maroški Portorož), kjer smo si privoščili le kavico in oddirkali dalje. Malo pred mrakom smo prispeli v mesto Jimi Hendrixa, Essaouiro.
Matej, Jana, Grega in Gorazd so si našli prenočišče zunaj medine, Domen, Boris, David in Rok pa so prenočili v prijetnem hotelčku sredi dogajanja v medini.