Sahara Jam

Dan opravkov. Glede na časovni načrt in naše želje črtamo Burkino Faso in se odločimo, da bomo več časa preživeli na pistah okoli Atarja. Zato najprej Mavretanska ambasada (tokrat želimo enomesečno vizo, podaljšanje v Nouakchottu pa bi pomenilo prevelik ovinek). Lonely pravi, da se na vizo čaka 48 ur, pred nami je vikend, zato upamo, da bomo uspeli s kakšnim darilom. V nasprotju z našimi izkušnjami na Mavretanski ambasadi v Maroku in Mavretanskimi uradniki nasploh, nas na ambasadi izredno lepo sprejmejo. Ko uradnik izve, da je Domen po poklicu računalniški inženir, nas prosi, če ga naučimo nekaj trikov v Excelu. Po 15 minutnem “šnelkursu” je uradnik izredno zadovoljen, pravi da lahko po vize pridemo že čez 3 ure. Enkratno! Viza stane slabih 12.000 frankov (~ 18 evrov).
Vmes skočimo v bližnjo picerijo, ki jo priporoča Lonely. Izkaže se, da jo vodi Italijan iz Udin, ki je že 4 leta v Maliju. Po dolgem času uživamo v dobri evropski hrani (sicer po Malijsko dragi, 6000 frankov za pico) v evropsko čistem ambientu. Morala se hitro dvigne 🙂
Sledi obisk Toyota servisa, kjer nameravamo menjati zavorne ploščice (pakne), zračni in dizel filter. Toyotin servis s salonom je evropsko urejen in vliva zaupanje. Menjava treh zavornih ploščic mine brez težav, pri četrtem platišču pa majstrom uspe zlomiti varnostni vijak. Sledi podvig, ko 5x zapored na vijak varijo vse sorte zadeve, od matic, ključev, vijakov, vsakič se nekaj zlomi. Končno jim uspe v šestem poizkusu. Zamenjajo še dizel filter, zračnega zamenamo sami. Končni račun: 65.000 frankov (~ 100 evrov). Huh? Ja, 6 delavcev se je 2 ure vrtelo okoli avta, pa še petek popoldne je in so jim morali plačati nadure. Naredimo malo scene in šef servisa nekam izgine, nazaj pride z računom za 45.000 frankov. Nanj napišemo 30.000 in končamo pri šefu evropskega porekla. Na koncu se pogodimo in plačamo 30.000. Še vedno nateg, toliko (kot nam je povedal) mesečno zasluži čistilec v Toyotinem salonu, ampak jebiga. Evropejcem se očitno splača ustanavljanje podjetij, kjer bogatim Malijcem prodajajo balkanske usluge po evropskih cenah.
Malo se potolažimo z (edinim?) hitrim internetom v Bamaku. Zmatrani smo, predviden večerni obisk pabov v Bamaku je odpovedan.

Jutranji internet z domnevno satelitsko povezavo se izkaže za slabega. Odhod v deželo Dogonov. Nekaj ducatov Dogonskih vasic se razteza okoli 150 kilometrov dolge skalne pečine. “One of the top-10-places-to-see-before-you-die” pravi Lonely. Nismo preveč navdušeni nad običajnim 2-5 dnevnim turističnim trekanjem od vasice do vasice, si pa izberemo menda dobro prevozno pot Bandiagara – Yawa – Madougou – Douentza.
Skalnat kolovoz v prvem delu nas kmalu preseneti z zelenimi polji na obeh straneh, ki predstavljajo dober kontrast v primerjavi z okolico, ampak najbolj zanimiv del se prične, ko dosežemo pečine. Najprej nas preseneti lokalec, ki mimo prijaha na biku (volu?), potem pa se nam oko ustavi na neskončnem razgledu po kake 200 metrov nižje ležeči savani. Nedaleč na jugo-vzhodu leži Burkina Faso. Po ozki poti se spustimo navzdol in spet srečamo angleška motorista. Udarimo namišljeno dirko po vzporednih pistah, ki skozi savano pravokotno na pečino vodijo na jugo-vzhod. Orientiramo se po zemljevidu v Lonely-ju, pista naj bi zavijala proti severu, medtem ko naš GPS vztrajno kaže proti jugu. Po nekaj popravkih in debati z lokalnimi pastirji končno najdemo pravo pot na sever.
Na poti peljemo skozi nekaj Dogonskih vasic, ozke poti med blatnimi hiškami vsakič znova predstavljajo logistični problem – “Pazi da jim žleba ne odbiješ!”. Vmes nas obvezno opazuje pol vasi, mi pa občudujemo njihove džamije, hišiče s čarovniškimi klobuki (enake kot dan poprej) in nekaj kar označimo kot “siesta” hišice. Na slikovito izrezljanih stebrih je ponavadi 2-3 metra slame (za izolacijo?), pod njo pa v vsaki vasi počiva nekaj starejših lokalcev.
Med dvema vasicama srečamo 2 lokalki z otroci, ki po svoji barvitosti izstopajo od ostalih lokalcev. Postanek za slikanje, a se omehčajo šele, ko odpremo vrečke z darili. Potalamo nekaj majic, ko pa Rok iz vrečke potegne velikega plišastega medvedka in ga hoče dati eni izmed deklic, se vse deklice neznansko prestrašijo. Očitno so vajene samo kamel in osličkov, v Dogonu pa je precej prisoten tudi animizem, ki se v Afriki nasploh precej meša z Islamom in Krščanstvom. Komaj jih prepričamo, da medvedek ne grize, ko Domen pokaže še plišasto opico in oponaša opičje glasove – spet en kup kričanja in bežanja. Mamici vseeno sprejmeta darila in ena izmed njiju medvedka posadi na hrbet tako kot dojenčka – se bodo že doma privadili na novega člana družine.
Do Douentze vodi dobra s tankim slojem peska prekrita pista, ki nudi dovolj užitkov ob vožnji (in popestri dogajanje z nekaj precej čudnimi znaki na še bolj čudnih mestih), tam pa spet zavijemo na asfalt proti vzhodu. Sledi 150 kilometrov ceste med do 500 metrov visokimi skalnimi monoliti, ki spominjajo na ameriški Monument Valley, na koncu katere nas čaka naš cilj – Fatimina dlan (Main de Fatima), gora ki spominja na navzgor obrnjeno dlan s petimi prsti, ime pa je dobila po amuletu, ki je prisoten tud v muslimanski tradiciji. Bivakiramo pod vznožjem Fatime, ducat kilometrov pred mestom Hombori.