-> Tafraoute

06. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Nadaljujemo proti Agadirju in tehtamo dve varianti. Prva je vožnja ob obali do Agadirja in ogled parka, v katerem prezimuje nekaj zanimivih vrst ptic, tudi flamingi, ali pa ovinek čez Anti-Atlas skozi Tafraoute. Edini razlog je, da je cesta na Michelinovi mapi označena kot slikovita. Po nekaj pregovarjanja pade odločitev za drugo možnost. Na 100km dolgem odseku se spet povzpnemo nad tisoč metrov in po dolgem času nam oči spet počivajo na gorah. Dobra asfaltna cesta je pravi raj za motoriste, pa tudi naš Habibi pridno prede. Hiše v vaseh so modernejše od tistih v Atlasu, ljudje pa enako konzervativni, skoraj vse ženske so oblečene v črna oblačila in si zakrivajo obraz. Okoli dveh pridemo v Tafraoute, majhno mestece v dolini na 1000 metrih. Ravno ko se odločamo, ali bi nadaljevali proti Agadirju, Domen zagleda ličen hotel Saint Antoine s polno zastavami in fensi izgledom. “Dejmo prašat.” – “Ma to je zihr predrago!” Cena za dvoposteljno sobo z zajtrkom je 650 dirhamov (60 evrov). Malo preveč za naš budget! Že hočemo oditi, ko prijazni receptor pravi, da bi se glede na mrtvo sezono dalo tudi kaj dogovoriti. 350 dirhamov za dvoposteljno sobo z dodatnim ležiščem, klimo, vsak dan svežimi brisačami, kabelsko televizijo, brezžičnim internetom in mizo za bilijard. Da voda v bazenu v tem času ni ogrevana, jim nismo zamerili.
Po odlični večerji v restavraciji Agadir (Tajine za 40 dirhamov) se malo pozanimamo v mestu in se odločimo, da podaljšamo naše bivanje v Tafraoutu in naslednji dan razgibamo zasedene riti s kolesarskim izletom. Zvečer se nam ob bilijardu pridruži angleški backpacker Terry, ki je v hotel prišel na edino pivo v mestu (25 dirhamov).

Valovi severno od TarfayeTan-tanMaročani praznujejo (samo ne vemo kaj)Vzpon v Anti-AtlasTerase na pobočjih Anti-AtlasaTerase na pobočjih Anti-AtlasaLokalke v Anti-AtlasuSaint Antoine, Tafraoute

1 komentar

Tafraoute

07. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Evropski zajtrk na sončku ob bazenu. Smo edini gostje v hotelu, tako da je postrežba hitra – v bistvu imamo svojega butlerja. Luksuz, na katerega bi se prav lahko navadili. Poiščemo izposojevalnico koles, kjer spet srečamo Terryja. Izposojevalec se ne da, 60 dirhamov po kosu za neke leve bicikle, ali 100 dirhamov za “very good bycicles from our partners from England”. Malo nas živcira, ker nikakor noče spustiti cene, zato odidemo iz izposojevalnice. Priteče za nami in spusti na 85 dirhamov. Naj bo. Sabo vzamemo še Terryja in se odpravimo proti jugu. Roku še v mestu spusti guma, torej je izid počenih gum sedaj izenačen. Po menjavi nas pot vodi rahlo navkreber in v prvi vasi ob Napoleonovem palcu odvijemo na pisto. Nebo brez oblačka in dobrih dvajset stopinj je ravno pravšnjih za kolesarski izlet. Še nekaj kilometrov in pridemo do pobarvanih skal. Nekemu belgijskemu umetniku se je pred 22 leti očitno zdelo zabavno, da bi skale v idilični pokrajini pobarval v modre in rdeče odtenke. Uspelo mu je pobarvati celo kopico skal, s čimer se je zapisal v turistično ponudbo teh krajev. Pobarvane skale nas zelo zabavajo, lokalce pa malo manj, saj barva menda pronica v podtalnico. V 80. varovanje okolja še ni bilo moderno. Po nekaj kilometrih vožnje navkreber, kljub slikoviti pokrajini obupamo, naše zadnjice so vajene lederzicev, ne pa kolesarskih sedežev, pa tudi kondicija po mesecu sedenja ni v najboljšem stanju. Spust po skalah in pesku je vseeno odličen in kolesarski izlet nas pusti navdušene. Tafraoute je pravi mali outdoor biser Maroka, za katerega očitno ne ve veliko ljudi. Agadir lahko počaka, tu bomo izkoristili še en dan.

Jutranje komunikacije ob bazenuZajtrkPrvi kilometer… Rok že flikaVasica blizu TafraoutaTuristi na ulicah vasic v Anti-AtlasuNapoleonov palecMucek pod Napoleonovim palcemTrdonja, Lakotnik in Zvitorepec - V AfrikiZvitorepec na sprehoduMali BudaDomenDomen, AC/DC wannabePobarvane skaleRoka (iz Adams Family)KaktusssssssssssssssssssssPočitek na vrhu grebenaRokPrimožDomen pa raje pešTerryHiške v Tafraoutu

Tafraoute -> Ait Mansour -> Tafraoute

08. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Še en zajtrk ob bazenu, ah luksuz… Pozen odhod proti kanjonu Aït Mansour, sredi Tafraouta srečamo Angleža Terryja in ga vzamemo s sabo. Kilometer iz Tafraouta srečamo Japonko, ki hodi po cesti navkreber. Ustavimo, Tedumi nam pove da gre do pobarvanih skal, ni problema, jo vzamemo s sabo. Očitno že pogrešamo turistično sezono na Bledu, pa lahko malo potreniramo. Spet postanek pri pobarvanih skalah, nato pa naprej proti jugu. Najprej vzpon na 1300m visoko sedlo, nato pa spust po kanjonu proti jugu. Na pol poti cesto začnejo obkrožati palme, prava mala oaza sredi kamenja. Soteska je natanko takšna, kakršno smo pričakovali v soteski Dadas, pa se naša pričakovanja takrat niso uresničila. Nadaljujemo do izhoda iz Aït Mansour in se vrnemo po dolini, ki teče vzhodno. Druga dolina sicer ni tako impresivna, vseeno pa nam Anti-Atlas še enkrat potrdi, da je eden od manj znanih biserov Maroka.
Po prihodu v Tafraoute poceni a dober Tajine (45 dirhamov za celoten meni) v restavraciji Marrakech. Malo pričakujemo, da se bosta naša gosta izkazala pri plačilu kosila (konec koncev takšen izlet pri lokalni agenciji stane 300 dirhamov), a iz te moke ni bilo kruha. Zvečer ogled slik v lobiju našega hotela s Terryjem in Tedumi, Japonka je namreč ravno tako na poti v Mali in Gvinejo, pa ji posredujemo nekaj nasvetov iz prve roke.

Pobarvane skale, TafraoutePrimož, Domen, TedumiPrimož paparazziAït Mansour, Anti-AtlasAït Mansour, Anti-AtlasVasica v Aït Mansour

Tafraoute -> Agadir

09. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Odhod proti Agadirju skozi dolino Ameln, ki je priljubljena kolesarska destinacija iz Tafraoute. Ameln nič posebnega, zato pa se cesta, ki iz njenega zahodnega konca vodi proti Agadirju izkaže za še en zadetek na loteriji. Cesta čez prelaze in skozi gorske vasice Anti-Atlasa je zavita, razgledi pa enkratni. Idealna destinacija za vožnjo z motorjem, ampak tudi v avtomobilu nismo prikrajšani. Presenečajo predvsem terase, ki pokrivajo celotna pobočja Anti-Atlasa, četudi večina njih izgleda neobdelana.
Prihod v Agadir, maroški Portorož. Najbolj turistično mesto v Maroku se izkaže tudi za najbolj evropsko na tem delu črne celine. Postanek v supermarketu, po dolgem času spet jemo sladoled! Nastanimo se v hotelu El Bahia, 320 dirhamov na noč za troposteljno sobo. Zvečer se sprehodimo po promenadi, si ogledamo novozgrajeno marino in preverimo cene v restavracijah. Dogajanje na promenadi popestrijo različne oblike žive glasbe. Nasmeje nas band, ki igra klasične maroške in saharske viže na playback – violinist se sredi nastopa rokuje z mimoidočimi gosti, iz zvočnikov pa še vedno igrajo zvoki violine.

Začimbe na tržnici v TafraouteAnti-AtlasCesta skozi Anti-AtlasAnti-AtlasAnti-AtlasOsličekObdelane terase v Anti-AtlasuTerase na pobočjih Anti-Atlasa

Agadir

10. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Odpeljemo se 20km proti jugu, kjer si privoščimo vožnjo ob obali in ogled nacionalnega parka, kjer naj bi zimovalo več vrst ptic, med drugim tudi flamingoti. Slednjih sicer ne vidimo, je pa vožnja ob obali kar zanimiva, uspe pa nam slikati nekaj, kar na blef poimenujemo afriška čigra. Naj nam ornitologi oprostijo.
V Agadirju Habibiju privoščimo lavaž-grisaž, mi pa sebi bananin sok na vrtu restavracije na bencinski črpalki. Ob diskusiji, zakaj se pri nas nihče ne domisli takšnega koncepta vrtne restavracije, nam pade na pamet, da imamo pri nas v bistvu angleško vreme. Poleti smo veseli že, če en teden nepretrgoma sije sonce, tu pa imajo čez 300 sončnih dni letno.
Zvečer si za naslednji dan rezerviramo motorje, lokalec v izposojevalnici nam zagotovi ceno 500 dirhamov (~ 45 evrov) za pol dneva (12 ur), vključeno z zavarovanjem in neomejeno kilometrino. Podebatiramo še s Katarcem, ki si izposoja Nissan Patrola – v Maroko je za 14 dni prišel lovit s svojim sokolom. Menda je Maroška puščava najboljši teren za tak šport, odkar so Američani razsuli Irak. Pohvali našega Habibija in pravi, da je to v Emiratih edino vozilo, s katerim se vozijo v puščavo. Večerja v dobri italijanski restavraciji. 60 dirhamov za pico ali lazanjo ni veliko, če ti natakar osebno doliva pivo v kozarce, za nas in bogatega očka, ki je k sosednji mizi na šampanjec pripeljal (pre)mlado izvoljenko pa so v restavraciji 4 kuharji in 3 natakarji.

Obala južno od AgadirjaValovi južno od AgadirjaVožnja po obaliValovi južno od AgadirjaPo naši nestrokovni oceni je to afriška čigra? :)… na poti pa srečamo še tele ljubke živalce.Restavracija na bencinski črpalki, Agadir

Agadir -> Imouzzer -> Afra -> Taghazoute -> Agadir

11. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Decemberski dnevi so kratki, zato že zgodaj pridemo v izposojevalnico vozil. Sledi krajša drama, lastnik pravi, da se je prodajalec prejšnji dan zmotil in da cena velja le za 6 ur, potem bi nam rad omejil kilometrino na 200 kilometrov, pa tudi čelade niso takšne, kot jih je obljubil. Pol ure prerekanja kasneje za 500 dirhamov vseeno dobimo vse, razen dobrih čelad – 2 namreč nimata vizirja, pri tretji pa je ves spraskan. Bo že, imamo sončna očala, prehitro pa se tako ali tako ne bomo vozili. Zajašemo obe Yamahi XT 660 in Hondo TransAlp in jo mahnemo proti severu v Atlas. Dvakrat zgrešimo odcep in v drugem poizkusu se Domnu na skoraj novem XTju odtrga veriga. Ustavimo v bližnji vasi in šolski učitelj nam pomaga poklicati izposojevalnico. Domen počaka servis, Rok slika koze, ki plezajo po drevesih, sam pa se udeležim pouka. V majhni vaški učilnici na enkrat poteka 6 razredov osnovne šole, v vsakem pa so največ 4 otroci. Pouk se zaradi atrakcije seveda prekine, zato ga učitelj popestri z mojo predstavitvijo. Vmes pride vleka, zato nam otroci v zborčku odpojejo poslovilno pesem, mi pa odbrzimo na servis v Agadir.
K sreči je veriga hitro popravljena, zato smo že pred 1300 spet na poti. Tokrat skozi Beverly Hills Agadirja (luksuzne vile na prisojni strani hribovja nad Agadirjem) najdemo cesto proti Oulmi in dalje proti Imouzzerju. Asfaltna cesta je groba, ovinki pa ravno pravi za naše motorje. Moti sicer pesek na nekaterih ovinkih, zato pa na cesti skoraj ni prometa; na slabih 150 kilometrih skozi gorovje srečamo 5 avtomobilov. Z morja se povzpnemo na 1100m in se nato spet spuščamo proti obali na zahodu. Vmes prečimo Ait Hammou, jez hidroelektrarne, zgrajene leta 2002. Na jezu pade nekaj fotografij, a me pri izhodu ustavi vojak, ki prijazno zahteva naj vse slike, na katerih je viden jez, izbrišem. Časa za ogled prelepih slapov žal nimamo, zato pa se nam pot oddolži s sončnim zahodom, ravno ko pripeljemo na rob planote na atlantski obali v bližini Afre. Ob poti nazaj na jug občodujemo obalo in surferje, ki lovijo že zadnje valove za tisti dan. Obala severno od Agadirja, prevsem okoli Taghazouta, je namreč surferska meka.
Odličen dan seveda zaključimo z dobro hrano in neomejenimi količinami sladoleda.

Honda TransAlp, 2x Yamaha XT 660, Primož in DomenPretrgana veriga na Domnovi YamahiDomen v šolskem stranišču, učenca pa se učita kako se to dela po evropskoPrimož pa medtem pri pouku geometrijeNaš novi gost je …Maroško božično drevo? Ne, koze na drevesu!Rok na Hondi TransAlpYamaha!Domen s sedaj popravljeno Yamaho XTPrimož in DomenRokFotka na jezu, edina sprejemljiva za vojaka :)Spust k obali AtlantikaMotor, valovi, sončni zahod… Maroko :)

Agadir -> Essaouira

12. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Ob obali proti Essaouiri, kraju, ki mi je s potovanja izpred dveh let ostal v spominu po dobri hrani. Če je Agadir maroški Portorož, potem je Essaouira maroški Piran. Valovi manjši kot dan poprej, a v vodi vseeno videvamo ogromno surferjev, ki večinoma sedijo na deskah in čakajo na pravi val.
V Essaouiri več ljudi, podražili so parkirnino, razmah turizma pa se opazi tudi po nadležnih lokalcih, ki žicajo, ponujajo apartmaje ipd. Ponudba je vseeno razširjena, nekateri prodajajo kolačke, med njimi pa za posebno ceno tudi “magične” kolačke. Essaouira je konec koncev kraj, kjer je nekaj časa prebival tudi Jimi Hendrix in je pred prihodom turizma imela hipijski pedigre. Pogledamo si nekaj apartmajev, kupimo par maroških svetilk, narejenih iz kozje kože, nato pa se odpravimo na obalo, kjer se nahajajo nizke hišice s svežo morsko hrano. Ponudba je precejšnja, zato vzamemo kar “supersize” meni – za 100 dirhamov po glavi se najemo škampov, lignjev, rakov, rakcev, rib in ribic kolikor nam dopušča prostor v želodcu. Solata in pijača sta všteti v ceni. Po kosilu in kavici poiščemo hotel ob plaži, zunaj medine.
Essaouira zaradi množice turistov in spremljajočega nadlegovanja v nasprotju s prvim obiskom sicer malenkost razočara, pa tudi cene so v primerjavi z Agadirjem, ki je bolj razvit, višje, a dobra hrana na koncu odtehta vse skupaj – na morske dobrote smo čakali že celo potovanje.

Admiral GalebGaleba na ulični svetilkiEssaouiraRibiški čolni v EssaouiriJavni prevoz v Marini EssaouiraRibič čisti ulov, maček in galebi pa čakajo na svoj deležPogled s streh Essaouire na AtlantikUličice EssaouireEssaouiraPonudba morske hrane - “Šefe, daj nam vse!”… pa še tele rakce za povrh!Morska hrana … njami!Sončni zahod v Essaouiri

Več komentarjev

Essaouira -> Oum el Aioun -> Marakeš -> Asni -> Oukaimedene -> Douar Ouriki

13. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Odpeljemo se 20km severno od Essaouire, v Oum el Aioun, prijetno vasico, ki jo sestavlja vsega ducat hiš. Na jugu vasice je nekaj evropskih avtodomov, v vasici ena sama kafana, 15 metrov nižje pa enkratna plaža. Sprehodimo se po plaži, a se nam mudi naprej.
Pot nas skozi Marrakech vodi proti Jebel Toubkalu, najvišji gori Atlasa, Maroka in severne Afrike. Rok bi se rad povzpel na 4167m visok vrh, nama z Domnom pa tudi ne bi škodilo malo zimskega veselja.
Podrobnega zemljevida nimamo, zato se s pomočjo GPSa in nekaj nasprotujočih si nasvetov domačinov odpravimo proti vasici Asni in za njo ležeči dolini Imlil, ki je, kot izvemo kasneje, najbolj popularno izhodišče za osvajanje Toubkala. Kljub temu se pred dolino usmerimo proti napačnemu cilju, maroškemu smučarskemu centru Oukaimedene. Dve uri navkreber po precej razritem makedamu je poplačanih z razgledom na slikovite vasice. Lokalci ob cesti spet žicajo najbolj osnovne dobrine in to le 50 kilometrov stran od Marrakecha, katerega luči se ponoči s tega dela Atlasa zelo dobro vidi. Kontrasti v Maroku so ogromni. Za razliko od tistih med Mideltom in Agoudalom imajo tu v vsaki vasi vsaj elektriko. Na višini 1600m nekoliko razočarano zagledamo dobro asfaltno cesto, ki po drugi dolini vodi do Oukaimedena. Eh. Vseeno je vzpon odličen, v nekaj urah poletje zamenjamo za pomlad in na koncu zimo, tik pred prihodom v 2600m visoko ležeč Ouakaimeden nas pričaka sneg. Mrači se, lokalci ravno končujejo s smučarijo, mi pa v kratkih hlačah in natikačih poskačemo ven iz avta in sprašujemo po hotelu. Sezona se uradno začne šele okoli Božiča, zato je večina hotelov zaprtih. Povprašamo v prijetni planinski koči, a nas cena (~ 40 evrov po osebi, z zajtrkom in večerjo) odvrne. Vseeno spijemo čaj, skozi okno opazujemo zasnežene gore in se grejemo ob peči na drva. Idealno okolje za vzpodbujanje domotožja. Sezona, podobno kot na Voglu, traja od sredine decembra do konca marca, le da običajno zapade tja do meter in pol snega. Preverimo lokalno specialko in ugotovimo, da bi za vzpon na Jebel Toubkal s te strani potrebovali 2 do 3 dni, ki jih žal nimamo. Maročana v koči sicer žicamo za popust, a pokaže na kamero nad točilnim pultom – francoska lastnika ga preko interneta opazujeta iz Francije in kakršno koli soliranje odpade. Povprašamo še v sosednjem hotelu, ki je še nekoliko dražji, nič ne bo, sankanje odpade.
Odpeljemo se v dolino, kjer na pol poti do Marrakecha prespimo v vasici Douar Ouriki.

Vasica 20km severno od EssaouireVasica 20km severno od EssaouireRibiški čolni na plažiCesta med Essaouiro in MarrakechomVasica v bližini Jebel ToubkalaGradbeni material v vsaki vasi je očitno lokalnega značaja :)Vzpon proti ToubkaluPogled s ceste v Oukaimedene proti MarrakechuV enem dnevu iz sončne Essaouire v zasneženi Oukaimeden…… in gretje ob pečki na drva. Domače.Zadnja moda v Maroku, karving je out!

Marakeš (Marrakech)

14. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji prihod v Marakeš (Marrakech), meko vseh obiskovalcev Maroka, kraj kjer se lahko nakupi vse in kjer si vseskozi nadlegovan. Med iskanjem hotela v eni izmed ozkih uličic nasproti nas pripelje lokalec na motorju, zagleda Domna, kako na sprednjem levem sedežu (ker imamo angleški avto, je volan na desni strani) med vožnjo brezskrbno debatira z lokalcem čez cesto. Očitno prepričan, da ga bo Domen povozil, se pred avtom prebrne po tleh in naredi cel šov. Komaj mu pokažemo, da vozi Rok na drugi strani in da je njegov problem, če se meče po tleh, ob vsem skupaj se začne zabavati še nekaj mimoidočih in lokalec brez besed osramočeno odpelje naprej.
Obvezen ogled trga Djemaa el Fna, kjer si privoščimo tradicionalni pomarančni sok (3dh) in tajine v eni od bližnjih restavracij. Popoldne preživimo v vrvežu marakeške tržnice, osnove barantanja sedaj že poznamo, trgovci tekajo za nami, nekateri pluvajo po tleh in zganjajo celo dramo, eden od njih je do mene na koncu nesramno žaljiv. Bog pomagaj, je treba na trdo, če ne te n**** po dolgem in počez. Majico na primer z začetnih 200 dirhamov (18 evrov) zbijem na 35, pa sem prepričan, da so še vedno dobro zaslužili. Domen si kupi tradicionalno maroško dželabo (100 dirhamov) in naju z Rokom med pomerjanjem dodobra nasmeje. Ogledamo si še enega od tradicionalnih hamamov, luštno, a so cene preveč turistične. Na glavnem trgu kasneje srečamo nekoga v puloverju Telekom Slovenije in pristanemo na večerji v eni od roštiljada stojnic na Djemii s 3 skupinami Slovencev. Po dolgem času je fino spet slišati kakega Slovenca, izmenjamo nekaj izkušenj, Aleš pa nam preda nekaj nakupljenih spominkov, ki jih noče vleči na letalo. V smehu preverimo, če nam v arganovo olje ni slučajno podtaknil kakšnega hašiša.

Krotilec kač na Djemii el Fna, MarrakechPred volitvami kandidati v svoje okence prilepijo svojo sliko, program, itd.Ulice medine v MarrakechuProstor za počitek v enem izmed HammamovVečerja je na mizi…Parkeljčki za nedeljsko kosiloTržnica MarrakechaDomen kupuje dželaboVlaganje v kabelsko televizijo v Marrakechu ni smiselno

Marrakech -> Cascades d’Ouzoud -> Khenifra

15. Dec 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Pod severnim robom Atlasa nadaljujemo proti Khenifri. Vmes se spet podamo v Atlas za ogled menda najlepših slapov v Maroku, slapovi Ouzoud. Še ena lepa vožnja po ovinkih Atlasa nas dokončno prepriča, da se najlepši razgledi Maroka ne skrivajo v puščavi ali na obali, ampak v gorah.
Dostopa do slapov ni mogoče zgrešiti, vsak lastnik zemljišča ob cesti le tega ponuja kot parkirišče (10dh), poleg tega pa nudi tudi strokovno vodenje. Sprehodimo se skozi oljčni gaj in pridemo naravnost na zgornji rob slapov. Spektakularno! Med oljkami se spustimo navzdol in si slapove ogledamo še od spodaj. Na drugi strani reke zagledamo restavracije in si zaželimo kosila, zato poizkušamo priti čez most. Ta je ves zarjavel in uradno zaprt, zviti domačini pa za 5 dirhamov (pol evra) nudijo prevoz čez vodo s splavom. Očitno se jim splača bolj, kot popravilo mosta. Žal nimajo kuskusa, tako da se odpeljemo naprej, naredimo še en krog skozi Atlas (Azilal) in do večera pristanemo v Khenifri. Pred Khenifro si v lokalni trgovini/restavraciji privoščimo odlično maroško župico in 4 omlete s sirom – za 18 dirhamov (evro in pol). Izven turističnih poti je Maroko zares poceni. Spimo spet v samskem domu (tako smo poimenovali poceni hotele, ker v njih brez izjeme vedno srečujemo samo maroške moške) za 150dh (~13 evrov) in se sprašujemo kaj toliko lokalcev počne po takšnih hotelih.

Ovčka… beeeeCascades d’OuzoudCascades d’OuzoudTrio Adijo v trikotni (t.i. narodnozabavni) kompozicijiSplavi, ki vozijo 5m čez rečicoSplavar pri slapovih OuzoudTajineKjer se Slovenec valja, …

« Starejše objave - Novejše objave »