Sahara Jam

Avto izpraznimo vse odvečne teže in se odpravimo na izlet okoli Erg Chebbija, največjega maroškega peščenega morja. Začetna kamnita pista nam ne predstavlja večjih problemov, ob prihodu na pesek pa se avto hitro pogrezne. Poskačemo ven, spustimo gume na 1,5 bara, vmes poklepetamo z mimoidočim berberskim vodičem kamel in gasa naprej. Opogumljeni z boljšim oprijemom takoj zavijemo proti sipinam in se naivno zaženemo v največjo pred nami. A-a, “no go mister”. V nekaj poizkusih hitro spoznamo osnove vožnje po sipkem pesku (predvsem pa nobenih diagonal!).

Ker še nismo pripravljeni prijeti za lopato, avto parkiramo in se s snežno (peščeno? peskovno? peskasto? popeskano?) desko peš odpravimo na vrh kake 50m visoke sipine. Z Rokom odvijugava vsak svojo nedotaknjeno flanko peska (sanje vsakega deskarja, med eno in drugo furo veter poskrbi, da je flanka vedno sveža), Domen pa med tem pri teku navzdol izgubi očala (skok v ribo). To seveda ugotovi šele pri avtu. No gremo pa še enkrat gor. V dveh urah pohajkovanja po sipinah pri prijetnih 25C popijemo vsak po liter in pol vode.

Po kratkem deskarskem intermezzu se odpravimo naprej. Vožnja po vzhodni strani Erg Chebbija nam ponudi mešanico kamnitih in peščenih pist, ki jih Landcruiser z užitkom požira (pa nafto tudi). Iskanje sence za tuna-brejk nas pelje skozi brezpotja camel-grassa (senca, tuna, počitek, razgled na sipine).
S polnimi želodčki pridemo na jugo-vzhodno stran Erg Chebbija, kjer naletimo na špansko ekipo, ki pripravljajo poligon za evropski press test novega Cherokeeja. Ko pripeljemo k tovornjaku in trem parkiranim Cherokeejem, celotna ekipa začne občudovat našo Toyoto (“You have the best car!”).
Za naslednjo sipino ugotovimo, da v Erg Chebbiju nisi nikoli sam. Niso bili pastirčki, ampak francoska ekipa s tremi Toyotami. Po kratkem merjenju moči (Rok v našem avtu odneha, francoz nasede – sledi reševanje z gurtno), si zaželimo “bon voyage”. Sledi najboljši del celotne poti, 5m visoke sipine si na jugo-vzhodnem delu sledijo kot valovi, pesek dobro drži in Toyoti se smeji. Cesta nazaj do Merzouge, sončni zahod pa si popestrimo s pumpanjem gum. Toyota je uspešno prestala prvi dan v peskovniku, lopate so ostale v prtljažniku, zato si zasluži novo ime – Dromedar Habibi.
Še ena noč v Sable d’Or, spet večerja v slikoviti družbi, napol nori francoski kolesar, hecni vodič kamel, šefe Rašid pa gladko zvrne naše darilo – pol litra šnopsa.

Dan opravkov. Glede na časovni načrt in naše želje črtamo Burkino Faso in se odločimo, da bomo več časa preživeli na pistah okoli Atarja. Zato najprej Mavretanska ambasada (tokrat želimo enomesečno vizo, podaljšanje v Nouakchottu pa bi pomenilo prevelik ovinek). Lonely pravi, da se na vizo čaka 48 ur, pred nami je vikend, zato upamo, da bomo uspeli s kakšnim darilom. V nasprotju z našimi izkušnjami na Mavretanski ambasadi v Maroku in Mavretanskimi uradniki nasploh, nas na ambasadi izredno lepo sprejmejo. Ko uradnik izve, da je Domen po poklicu računalniški inženir, nas prosi, če ga naučimo nekaj trikov v Excelu. Po 15 minutnem “šnelkursu” je uradnik izredno zadovoljen, pravi da lahko po vize pridemo že čez 3 ure. Enkratno! Viza stane slabih 12.000 frankov (~ 18 evrov).
Vmes skočimo v bližnjo picerijo, ki jo priporoča Lonely. Izkaže se, da jo vodi Italijan iz Udin, ki je že 4 leta v Maliju. Po dolgem času uživamo v dobri evropski hrani (sicer po Malijsko dragi, 6000 frankov za pico) v evropsko čistem ambientu. Morala se hitro dvigne 🙂
Sledi obisk Toyota servisa, kjer nameravamo menjati zavorne ploščice (pakne), zračni in dizel filter. Toyotin servis s salonom je evropsko urejen in vliva zaupanje. Menjava treh zavornih ploščic mine brez težav, pri četrtem platišču pa majstrom uspe zlomiti varnostni vijak. Sledi podvig, ko 5x zapored na vijak varijo vse sorte zadeve, od matic, ključev, vijakov, vsakič se nekaj zlomi. Končno jim uspe v šestem poizkusu. Zamenjajo še dizel filter, zračnega zamenamo sami. Končni račun: 65.000 frankov (~ 100 evrov). Huh? Ja, 6 delavcev se je 2 ure vrtelo okoli avta, pa še petek popoldne je in so jim morali plačati nadure. Naredimo malo scene in šef servisa nekam izgine, nazaj pride z računom za 45.000 frankov. Nanj napišemo 30.000 in končamo pri šefu evropskega porekla. Na koncu se pogodimo in plačamo 30.000. Še vedno nateg, toliko (kot nam je povedal) mesečno zasluži čistilec v Toyotinem salonu, ampak jebiga. Evropejcem se očitno splača ustanavljanje podjetij, kjer bogatim Malijcem prodajajo balkanske usluge po evropskih cenah.
Malo se potolažimo z (edinim?) hitrim internetom v Bamaku. Zmatrani smo, predviden večerni obisk pabov v Bamaku je odpovedan.

Gas nazaj do Douentze, pogled na iste monolite ob poti je ob jutranji svetlobi spet zanimiv. Sledi najdaljša lojtra na svetu – 200 km ceste, ki povezuje Douentzo in Timbuktu – ena sama lojtra! Hribčki in dolinice si sledijo tako na gosto, da trese že pri 20 km/h. Nekaj časa se trudimo voziti po robu, nato poizkušamo ujeti hitrost, pri kateri občutek tresenja izgine, a se nam pri slabih 80 km/h smili podvozje, zato zavijemo na pisto, ki se vije ob cesti. Zaradi zavojev je pot daljša, je pa zaradi peska v kolesnicah vožnja toliko bolj zabavna.
15km pred Timbuktujem pridemo na rob Nigra, ki ga je potrebno prečkati s trajektom. Zaradi tovornjaka ne pridemo na prvi trajekt, zato čakamo kako uro in pol. Vmes se zabavamo z lokalci, pijemo kokakolo iz hladilne skrinje (verjetno najslabša izbira za odžejat, a se ji pri skoraj 40 stopinjah ne da upret; 500 frankov) in opazujemo Malijske turistične vodiče, ki perejo svoje LandCruiserje. Niger s svojimi 23, 24 stopinjami sicer vabi, a smo že tako prevelika atrakcija. Lokalci so turistično že osveščeni, ena od mamic mi kar sama ponuja, da jo slikam z dojenčkom, pa ne v zameno za “cadeu” ampak kar za franke. To pa ne, prodal se pa ne bom!
Na trajektu samo 9 LandCruiserjev (v celotnem Maliju vidimo za prste ene roke Land Roverjev in ostalih znamk, vsi 4WDji so Toyote). Starejši LandCruiserji se zaganjajo v klančino pred trajektom in kurijo gume, Rok pa šolsko zapelje na trajekt (LandCruiser 100 VX ima za razliko od GX stalni pogon na 4 kolesa) in požanje začudene poglede lokalcev. Parkira tako tesno, da gre ven lahko samo skozi strešno okno in se nato s strehe Habibija pogovarja z lokalnim vodičem na sosednji strehi. Domen se zamoti v pogovoru s 70 letnim inštruktorjem smučanja iz Kitzbila, sam pa zlezem na povelniški most. Skupaj s kapitanom se smejiva lokalcu, ki pri vožnji vzratno vrata zatakne za lestev, ki vodi na most in jih zato ne more zapret. Kapitan splav očitno obvlada, vse gumbe in krmilo premika z nogo. Ob sončnem zahodu dosežemo drugi breg pri kraju Korioume in plačamo 3500 frankov za prevoz (~ 5 evrov).
100 metrov od brega nas prehitijo turistični LandCruiserji, lokalni vodiči, kjer koli jih že srečamo, vedno vozijo z gasom do konca. Cesta vseskozi vodi po nasipu, na levi in desni pa drevesa in voda. No, nekaj kilometrov naprej eden od LandCruiserjev stoji na koncu 15 metrov dolge črte v asfaltu, turisti zbegano stojijo zunaj, eden od lokalcev pa nazaj na cesto vali gumo na platišču. Kako jim je uspelo izgubiti celo kolo, brez da bi prej ugotovili, da je nekaj narobe, nam ni jasno, so jo pa srečno odnesli, avto bi lahko z lahkoto odneslo v drevo ali v vodo.
Pozen prihod v Timbuktu (po francosko Tombouctou), spimo na strehi hotela-kempa Tomboctou, ki je za naš proračun edino sprejemljivo prenočišče (3500 frankov po glavi), sobe so v Timbuktuju glede na ponudbo nesramno drage. Večerni ogled mesta samo potrdi, kar smo sicer že vedeli – Timbuktu, legendarno mesto, ki je na ključni poziciji na jugu Sahare in hkrati ob glavni prometnici, reki Niger, stoletja predstavljalo južni cilj trans-saharskih karavan, je danes le še navaden kup peska. Mesto, v katerem je v 14. stoletju samo Islamska univerza gostila več kot 25.000 učenjakov, je očitno šlo v nos sultanu iz Fesa, ki je v 16. stoletju poslal celo vojsko, da ga zravna z zemljo in od takrat si ni nikoli v resnici opomoglo. Mesto je nedavno prizadel še Tuareški upor leta 1990, po katerem je Malijska vojska zaprla in pobila precej Tuaregov. Danes je mesto z 30.000 prebivalci mirno in pod Plamenico miru (spomenik zgrajen po koncu Tuareškega upora) smo si v restavraciji Amanar privoščili dobro večerjo. Izvemo, da sta prejšnji dan tam menda večerjali dve Slovenki, zato smo iz firbca preverili njun hotel (Azalai). Naj bi odšli tisto dopoldne, škoda.

V prvi vasi ob poti poberemo lokalca, ki štopa proti Lere. Izkaže se, da je Lere 30 km stran od kraja, kjer smo preluknjali gumo. Kraj ima vulkanizerja, ki pravi, da nam lahko zrihta novo gumo. “BF Goodrich 285/75/16?” “Oui, oui!” Čez četrt ure okoli vogala privali 15″ Pirelli Scorpion. Položi jo na počeno Goodrichko, češ, saj je skoraj ista, pa še platišče vam prodam zraven. Nič ne bo, snamemo drugo rezervo in jo namesto počene namestimo na platišče, majster pa počeno gumo zašije (dobesedno). Skupaj z zračnico bo še vedno bolje za rezervo kot nič.
Vmes se z lastnikom edine črpalke v mestu dogovorimo za nakup goriva, glede na odmaknjenost lokacije 275 frankov za liter ni pretirana cena. V nasprotju z vsemi informacijami je cena povsod drugod v Maliju, tudi v Timbuktuju, enaka.
Ob izhodu iz Lere opravimo Malijske izstopne formalnosti. Policista za izhodni štempelj hočeta 5000 frankov (~ 8 evrov) po glavi. Zdi se nam drago, zato domen poizkuša s slovenskimi tolarji. Policista občudujeta Prešerna in nas vprašata koliko je to vredno. Ker ima policist na mizi telefon, mi pa moramo opraviti še carinske formalnosti, malo cviknemo in raje pokažemo ameriške dolarje. Policist od nekje najde lokalca, ki pokliče na banko in poizve za tečajno razmerje. Ko vsi trije, sicer slabo razmerje 400 frankov za dolar, poizkušajo kombinirati s 5000 franki, se na papirju pred njimi izrisujejo neke čudne številke, kot npr. 64.000 dolarjev. Lokalec poizkuša s križnim računom, a ne gre. Policista se vedno bolj nagibata k temu, da bi vzela kar tolarski tisočak, nas pa po pol ure vse skupaj začne že dolgočasiti, zato plačamo 15.000 frankov in odidemo. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah.
Nadaljujemo proti 70km oddaljeni Mavretanski meji in kake pet kilometrov pred mejo nas pri tarzanovi kolibi ustavi vojak. Razburjen nam poizkuša dopovedati, da vozimo po “Rue avec Grand Camion” in da z našim “petit” avtom moramo obrnit. Sanja se nam ne kam bi nas rad poslal, na zemljevidu 100 km nazaj ni nobenega odcepa, a vojak s Kalašnikom v roki izgleda sila resno. Domen kaže na naš avto, “Grand Camion”, vojak razburjeno nekaj žlubodra. Iza grmovja nato uspe priklicati šefa te tročlanske patrulje (očitno je počel, kar se pač v savani za grmovjem počne), ta pa nam ves nasmejan poda roko, in zaželi “Bon Voyage!”. Olajšani nad razpletom situacije vsem trem potalamo kulije, ki omehčajo tudi prej razburjenega vojaka. Povedo nam še, da dnevno to pot v povprečju prevozijo 4 tovornjaki. Zanimiva služba.
Na Mavretanski strani v Fassala Nere, majhni vasi sredi ničesar, najdemo policijsko postajo. Že spet sila resni Mavretanski policisti pravijo, da moramo počakati komisarja. Ta pride v civilu, v njihovi tradicionalni belo-modri halji in hitro omehča ozračje. Vzorec, ki se v Mavretaniji pogosto ponavlja, trenutno prisotni policisti so v prvem stiku sila uradni, ko pa pride njihov nadrejeni, so kar naenkrat krotki kot ovčice. Komisar nas po brezplačnem štempljanju potnih listov vpraša, če potrebujemo menjavo denarja in nas pelje še do banke (ki je zaprta) in nato do svojega strica, lastnika trgovine, ki nam sicer po malo manj ugodni valuti zamenja nekaj denarja. Nato nas pospremi do carine, ki je zaprta in nas odpelje še do carinikove hiše. Očitno ga ni doma, zato nas usmeri na pravo pot in pravi naj carinske formalnosti (začasni uvoz avta) uredimo v 90km oddaljenem Bassikounou. Za popotnico nam na listek napiše še ime in telefonsko številko.
Na poti (peščena pista) spet poberemo lokalca, ki nam v Bassikonou pokaže, kje je carina. Tudi ta je zaprta. Bivakiramo 10km naprej od mesta.

Še zadnji zajtrk na promenadi, potem pa gas proti 500km oddaljenemu Laayoune. Vmes nam Moro priporoča postanek pri vrelcih Iraifia, ki ležijo na 50km s ceste v notranjost. Pista je vse od odcepa pri bencinski črpalki dobro markirana z belimi kamni na obeh straneh in kot kaže, bomo v Iraifii v dobri uri. Na robu rahlo peščenega dela v daljavi sredi peščene ravnine zagledamo zelenje – oaza, to bo to! Nekaj trenutkov kasneje se na armaturni plošči prižge polovica lučk. “Menjalnik se pregreva. Pa hladilna tekočina. Pa mašina. Uh?” – “To ne more bit, lej lučka za ročno tud gori, zih je štrom šu!” Odpremo pokrov motorja, voda vre, minuta tišine. Oba jermena hladilnika sta šla v maloro, na servisu pred odhodom niso opazili, da nista več v najboljšem stanju. Brez jermena temperatura hladilne tekočine doseže najvišji nivo v dveh minutah. Gumo že imamo rezervno, pa filtre, pa WD40, pa olje in destilirano vodo… Ampak jermen? To je nekaj, kar se menja vsake nekaj let na servisu?
50km, ki smo jih prevozili v dobri uri s prižgano klimo in iPodom se kar naenkrat zdi hudičevo veliko. V glavi se slika scenarij pešačenja čez puščavo – 50km po žgočem soncu, vroča voda iz jerrycana in vsake nekaj kilometrov fatamorgana – privid oaze s Toyotinimi hostesami. Saj res, oaza, le 5km pred nami. Ne more biti tako hudo, najprej kruh in tuna, potem pa dalje. Najlonskih nogavic žal nimamo (čeprav sumim, da Rok skriva par), zato namesto jermena uporabimo plastične vezice. “Dela!” Ja, pol poti do oaze, potem pa se vezice pretrgajo. Vseeno pripeljemo do oaze, ravno ko temperatura spet naraste do vrha.
V oazi je nekaj betonskih bazenov s toplo vodo, ki smrdi po žveplu, okoli njih pa nekaj lokalcev in dva parkirana Land Rover Defenderja, Santani. Eden izmed lastnikov je ravno namestil rezervno gumo (na zračnici prebodle že ima kake 15 flik), kratka debata in ponudi se nam za vleko do bencinske pumpe ob cesti. Na srečo je študiral v Rabatu in zelo dobro govori angleško. Naveže vrv, 12 letnega sina vzamemo v naš avto, sam pa se prisedem v Land Roverja. Avto je stereotipen Land Rover, ki ga vozijo lokalci – v kristusovih letih, razpadla armaturka pa diskretno pokrita s tepihom, ki ga na krajeh krasijo cofki. Naše 3 tone za ubogega Land Roverja predstavljajo veliko breme, stalno reduktor in 1-2 prestava. Kljub temu se vkopljemo že v prvem pesku, na srečo naš avto v kratkih intervalih še vedno deluje, zato mu lahko pomagamo. Land Rover vseskozi pridno kuha in kmalu sledi prvo dolivanje vode iz jerrycana. Vmes sine začne žicat mobilni telelefon, ki ga je videl v avtu. Presede se v Land Roverja in očetu stalno teži naj mi prevaja, kaj bi rad imel. Mobilni telefon, pa iPod. Skromno. No mogoče še moj fotoaparat. Oče ga v smehu miri, a fant izgleda kar vztrajen. Pri drugem postanku za dolivanje vode, se ne da motiti, mirno odpre zadnja vrata našega avtomobila in zvedavo opazuje po notranjosti. Ko Rok zavrne njegove želje po telefonu, se mulec vrže v tla, vsede v Land Roverja in hoče odpeljat. Oče ga komaj umiri. Vse skupaj spominja na močno razvajenega slovenskega mulca. Sledijo še trije postanki za dolivanje vode in dva postanka za menjavo vlečne vrvi, ki se trga (končno uporabimo našo 10-tonsko vlečno vrv), med katerimi bi mulca najraje pošteno na koleno, a je oče faca, tako ali tako pa nimamo pretirane izbire. Mali namreč pridno vohlja po našem avtu, ki ga moramo zato kar zaklepati, pleza po avtu na prtljažnik in nam nasploh žre živce. Vseeno nam po štirih urah že ponoči uspe priti nazaj do bencinske pumpe. Zadnji del poti nas ujame Hasan z drugim Land Roverjem, ki od nekod pripelje nov jermen. Za vleko se uskladimo pri 600 dirhamih (55 evrov), jermen pa zamenja lastnika za 200 dirhamov. Je pač nuja. Rok mulcu podari še par hlač in ga pri tem prijateljsko lopne po rami, tako da se mali skoraj sesede v tla – od takrat naprej ne tečnari več.
Saharca nas povabita v restavracijo in častita večerjo (ki jo na koncu sicer dobita nazaj, ker jima pošenkamo novo zračnico), ob debati izvemo da ima naš šlepar v puščavi 40 kamel, ki jih vsak dan pridno molze. 5 litrov zjutraj in 5 litrov zvečer – od vsake kamele. Drugi v oazi dela kot geolog in pravi, da dobro pozna Morota – naj bi mu podaril listnato vzmetenje za Land Roverja. Bivakiramo za stavbo na drugi strani ceste. Na cesti smo, jermen imamo, naslednji dan rabimo samo še vleko do 140km oddaljenega Boujdourja, kjer je najbližji avtomehanik.

Misterij o količini lokalcev, ki prenočujejo v našem hotelu je zjutraj razjasnjen. Dogajanje pod našim oknom že okoli 5h začne motiti naš spanec in ko okoli 8h pogledamo skozi okno, ugotovimo da na ulicah pod hotelom poteka ovčja tržnica. Pogled na maroško ovčjo tržnico zna biti za evropejce, vajene, da meso kupujemo v obliki zlato zapečenih kroketkov – zanimiv. Cel kup ovac zvezanih leži na ulici, nekateri jih po 2, 3 tlačijo v prtljažnike osebnih avtomobilov, drugi jih po 20 prevažajo v Toyotinih pick-upih, tretji jih privežejo čez prtljažnik svojega mopeda, bolj lokalni pa jih okoli vozijo na povodcu ali zvezane v samokolnicah. Ker se ovce upirajo razdružitvi (čredni nagon) z vsemi štirimi, je zanimiv prijem bolj izkušenih lokalcev – ovco zagrabi pod repom in jo kot “šajtrgo” vozijo naokoli po sprednjih nogah.
Habibi pred hotelom je seveda obdan z lokalci, zato se komaj prebijemo proti glavni cesti in jo mahnemo proti Meknesu. Ogled trga el Hedim, ki se razteza med medino in vrati Bab el Mansour nam prepreči množica ljudi, ki ceste zapre že daleč od starega dela mesta – očitno je tudi v Meknesu dan trgovanja. Časa nam primankuje, zato si privoščimo kratek postanek v drugi največji znamenitosti Meknesa – McDonaldsu.
20 kilometrov severno tik poleg slikovitega mesta Moulay Idriss, ki se pne po celotni površini hriba in je poimenovano po ustanovitelju Fesa, obiščemo največjo ohranjeno rimsko naselbino na maroških tleh – Volubilis. Prijetno nizka vstopnina (10 dirhamov) in ravno pravšnja temperatura za sprehod po preteklosti. Prijaznim vodičem pri vhodu razložimo, da sem strokovnjak za stari Rim in se jih na hitro znebimo. Mesto je dobro ohranjeno, predvsem pa turistov skoraj ni, zato je sprehod bolj avtentičen kot bi bil po samem Rimu. Okoli Volubilisa se raztezajo v zeleno odeta polja in travniki, ki v tem času bolj kot na Maroko spominjajo na Irsko. Ko smo pred slabima dvema mesecema tu peljali proti jugu, je prevladovala rumena barva.
Zadnji dan si želimo preživeti v enem od najbolj luštnih mestec v Maroku – Chefchaouenu, ki smo ga na poti navzdol le bežno obiskali. Na poti se v mestu Ouezzane spet ustavimo pri sedaj že uradno največkrat fotografiranem stop znaku in se na koncu za 200 dirhamov (18 evrov) ustalimo v simpatičnem hotelu Ahrazem, kjer v sedaj že mrzlem Chefchaouenu spet cenimo topel tuš. Večerjamo v eni od bolj boemskih restavracij nad glavnim trgom v Chaoenu – berberska omleta (čebula + paradižnik) in metin čaj. Pred spanjem še internet v Cyberju, kjer začuda delajo 3 luštne lokalke, ki se nam vseskozi nasmihajo. Chefchaouen ima že tako poseben čar, sedaj pa še dobra in poceni hrana, ter lepa dekleta… zakaj moramo jutri domov? Lokalke smo prišparali za naslednji obisk Maroka. 😉