Zapisi avtorja

-> Kita -> Bamako

15. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Po zajtrku se nam ob pospravljanju šotora pridruži 10 lokalcev, ki so na jutranji poti proti 5km oddaljeni farmi. Najprej se 10 minut igramo Big Brother (mi pospravljamo opremo, oni brez besed stojijo na varni razdalji okoli nas in nas opazujejo), potem pa mimo pride lokalec z radijem in navija Radio Mali FM. Domen ga hitro (pri skromni izbiri postaj ni ravno težko) nastavi še na radiju v avtu in požanje vsesplošno odobravanje. Eden izmer lokalcev ima staro razmajano kolo, povprašamo še ostale, zakaj nimajo koles in povedo, da na farmo hodijo delat tudi zato, da bi si lahko kupuli kolo. V Lonelyju preberemo, da lokalci na podeželju Malija delajo tudi za 15 dolarjev na mesec. Potalamo škatlico Aspirinov in se poslovimo.
Popoldne smo že v Bamaku, milijonski prestolnici Malija. Naredimo napako in za hotel, ki sta nam ga priporočila Francoza, povprašamo lokalnega taksista. Z druge strani že skoči drugi lokalec, ki nam menda lahko pomaga, oba sedeta v taksi in nas peljeta do napačnega hotela. Tam v taksi skoči še lastnik sosednjega hotela in preden se zavedamo, proti željeni destinaciji vozimo za taksijem, v katerem sedijo 4 ljudje, ki nam kao pomagajo. Željeni hotel je žal zaseden, lastnika prejšnjih dveh uprizorita manjšo sceno (očitno se kregata, v hotel katerega od njiju naj bi sedaj šli mi), medtem nam nekdo tretji že utruja z vodenjem po mestu. Očitno prijaznost Malijskih ljudi, ki sem jo opisoval pred dnevi velja le za podeželje. Lepo se zahvalimo vsem in pobegnemo s prizorišča. Preverimo Lonely in po uri beganja po zaprašenih ulicah (slabše prevozne kot Malijske piste) najdemo Katoliški misijon. Poceni a čiste sobe in prijeten ograjen vrt, kjer varno spravimo avto. Prava oaza sredi Bamaške džungle. Zvečer internet v fensi hotelu, wireless in ledrasti fotelji. Žal ne vleče nikamor, zato po pol ure obupamo. Bamako samo potrdi, da je Mali glede na stopnjo razvitosti nesramno drag. Cene obrokov v najbolj zanikrnih restavracijah se začnejo pri 5 evrih, cene prenočišč prav tako (s tem, da se prenočišča za 10 evrov niti slučajno ne morejo primerjati z našimi hostli), nič drugače ni v trgovinah – cel kup uvožene robe, dražje kot pri nas. Turistov praktično ni, zato ne razumemo, kdo od lokalcev si vse to sploh lahko privošči.

Radio Mali FMImetnik 3 dnevne kartice BigBrother - White Men Camping 2007Afriska pista, zraven pa vasicaSlama Transport d.n.o.

Bamako

16. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Dan opravkov. Glede na časovni načrt in naše želje črtamo Burkino Faso in se odločimo, da bomo več časa preživeli na pistah okoli Atarja. Zato najprej Mavretanska ambasada (tokrat želimo enomesečno vizo, podaljšanje v Nouakchottu pa bi pomenilo prevelik ovinek). Lonely pravi, da se na vizo čaka 48 ur, pred nami je vikend, zato upamo, da bomo uspeli s kakšnim darilom. V nasprotju z našimi izkušnjami na Mavretanski ambasadi v Maroku in Mavretanskimi uradniki nasploh, nas na ambasadi izredno lepo sprejmejo. Ko uradnik izve, da je Domen po poklicu računalniški inženir, nas prosi, če ga naučimo nekaj trikov v Excelu. Po 15 minutnem “šnelkursu” je uradnik izredno zadovoljen, pravi da lahko po vize pridemo že čez 3 ure. Enkratno! Viza stane slabih 12.000 frankov (~ 18 evrov).
Vmes skočimo v bližnjo picerijo, ki jo priporoča Lonely. Izkaže se, da jo vodi Italijan iz Udin, ki je že 4 leta v Maliju. Po dolgem času uživamo v dobri evropski hrani (sicer po Malijsko dragi, 6000 frankov za pico) v evropsko čistem ambientu. Morala se hitro dvigne 🙂
Sledi obisk Toyota servisa, kjer nameravamo menjati zavorne ploščice (pakne), zračni in dizel filter. Toyotin servis s salonom je evropsko urejen in vliva zaupanje. Menjava treh zavornih ploščic mine brez težav, pri četrtem platišču pa majstrom uspe zlomiti varnostni vijak. Sledi podvig, ko 5x zapored na vijak varijo vse sorte zadeve, od matic, ključev, vijakov, vsakič se nekaj zlomi. Končno jim uspe v šestem poizkusu. Zamenjajo še dizel filter, zračnega zamenamo sami. Končni račun: 65.000 frankov (~ 100 evrov). Huh? Ja, 6 delavcev se je 2 ure vrtelo okoli avta, pa še petek popoldne je in so jim morali plačati nadure. Naredimo malo scene in šef servisa nekam izgine, nazaj pride z računom za 45.000 frankov. Nanj napišemo 30.000 in končamo pri šefu evropskega porekla. Na koncu se pogodimo in plačamo 30.000. Še vedno nateg, toliko (kot nam je povedal) mesečno zasluži čistilec v Toyotinem salonu, ampak jebiga. Evropejcem se očitno splača ustanavljanje podjetij, kjer bogatim Malijcem prodajajo balkanske usluge po evropskih cenah.
Malo se potolažimo z (edinim?) hitrim internetom v Bamaku. Zmatrani smo, predviden večerni obisk pabov v Bamaku je odpovedan.

Več komentarjev

Bamako

17. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zaradi poznega prihoda prejšnji večer (v Relaxu smo se ob pivu spraševali, ali imajo lokalna dekleta slab okus za večerne obleke, ali pa smo obkroženi s samimi prijateljicami noči) je Habibi počival pred misijonom. Zjutraj nas zmoti lokalec, ki trdi, da je ponoči odgnal nekoga, ki se je smukal okoli avta in za svoje usluge pričakuje 4500 frankov. Vmeša se drug lokalec iz misijona, ki pravi, da bo 1500 frankov več kot dovolj. Dvomimo sicer, da je zgodba resnična, ampak damo tistih 1500, z avtom je konec koncev vse v redu in to je najbolj pomembno.
Na treh glavnih bankah v Bamaku neuspešno poizkušamo vnovčiti potovalne čeke. Očitno preveč zaupamo Lonely Planetu, zato sedaj naokoli potujemo z 3000 dolarji neuporabnega denarja. Fino. Povrhu vsega Malijske banke, kljub temu da so odprte, v sobotah ne menjajo denarja. Denar zamenjamo pri lokalcu čez cesto, ki nam je menjavo ponujal že dan prej. Menja celo ugodneje kot banka (650 frankov za evro, 450 frankov za dolar), vendar ne menja manjših bankovcev.
Sledi “lavaž – grisaž” (pranje avtomobila in mazanje zglobov) in menjava olja na bencinskem servisu. Upamo, da tokrat brez švas aparata. Gladko sicer ni šlo, mojster je zlezel v mašino in si pri menjavi oljnega filtra pomagal z nogo, ampak na koncu je vse OK! Plačamo 33.000 frankov (~ 50 evrov) za 12 litrov olja in 3500 (~ 5 evrov) za menjavo olja in mazanje zglobov. Prvo pozitivno presenečenje, kar se tiče cen v Maliju.

Ovca transport, beeeeeMestni potniški prometV Bamaku se prodaja vse živoLokalka na ulici v BamakuMenjava denarja na uliciTale oljni filter se bo odvil, pa če se …Mehanik je zgleda bratranec od Boba MarleyaSvežega olja mi daj!

Zvečer spet hrana in pivo v Relaxu. Ena od lokalk se odloči, da bi bil tisti večer pravi zanjo, zato se nepovabljeno prisede. Medtem ko žica za pijačo na moj račun (ki je ne dobi), jo zanima iz kje smo in kako nam je ime. Ker ne govori niti besedice angleško, še manj pa se ji sanja, kje je Slovenija (“Espana?”), se malo pohecam z njo in se predstavim kot “Rašid du Slovenie”. Rok komaj zadržuje smeh.
Ker ji po nekaj časa ne uspemo (ali pa si ne pusti) dopovedati, da iz te moke ne bo kruha, Roka poprosim naj me malo prime za koleno, pa ji bom razložil, da sva geja. A-a, ne gre, “Gay?” začudeno gleda in več kot očitno ne razume. Očitno ta moda še ni dosegla Malija.
Še zadnji poizkus. Vzamem prtiček in nanj narišem sebe (Rašid) in njo. Povlečem puščico in njej se smeji. Potem pa poleg sebe narišem še enega možička ženskega spola (Fatima; če sem se že predstavil kot Rašid, je potrebno držati konsistentnost imen) in malo manjšega otroka (Enes). Pokažem ji, da če jest njo, potem “Fatima & Enes du Slovenie” mene doma “bum bum”. Prečrtam puščico med nama in končno ji kapne. Premakne se nazaj za svojo mizo in spet imamo mir.

Če Rašid njo, potem Fatima in Enes de Slovenie Rašida Bum Bum!

Več komentarjev

Bamako ->

18. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji odhod iz Bamaka proti Djenne. 450 kilometrov relativno dobrega asfalta, pokrajina pa vseskozi enaka, sama ravnina in grmičevje. Dogajanje poživijo nekoliko drugačne hišice v vaseh, še vedno narejene iz blata in s slamnato streho, ampak s štirimi vogali in streho v obliki čarovniškega klobuka.
V vaseh ob cestah vseskozi prodajajo lubenice, ustavimo v eni izmed njih in takoj nas obkroži 10 prodajalk. Vzamemo 2 lubenici in ugibamo, koliko staneta pri nas. Prodajalki porinem 1000 frankov in že hočem zapreti okno, ko mi vrne 600 frankov – 0,3 evra za lubenico. Lokalci, ki še niso okuženi s turizmom so v Maliju neverjetno pošteni.
Prvo lubenico pospravimo pod slikovitim bau-babom ob cesti, na katerem visijo čebeljnjaki. Ravno ko si po pomoti odrežem pol palca se poleg ustavita dva kombija nemških turistov – očitno smo se ustavili pod najbolj slikovitim bau-babom na trasi Bamako – Mopti. Umikam se švabici, ki jo slika mož, a me ta povabi zraven, “Alt Frau, alt Baum, ich brauche ein junge Mann” (približen zapis). Nemci odidejo, Domen pa za grmom postori, kar še cesar postori peš. Z druge strani ga zmotita dve lokalki, obvezno potalamo par igrač v zameno za fotosešn. Vidimo še eno lokalno navado (dojenje ko otroku zapaše), midva z Rokom pa pridno slikava. Ko bova kot Playboyeva fotografa čez desetletja dajala intervjuje, ne bova pozabila omenit, kje sva slikala najino prvo joško.
Bivak 40km pred Djenne.

Bau-babČebelji panji na bau-babuLokalci domna zasačijo pri izhodu iz grmovjaKo je lakota, je lakota…Božiček spet na deluKravja kopalnicaTovornjak / avtobus, običajen prizor v Maliju

-> Djenne -> Bandiagara

19. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Zadnjih nekaj kilometrov prek Djenne cesto seka eden od rokavov reke Bani. Med čakanjem na trajekt nas popade vse živo, od prodajalcev do kao vodičev, “No guide, no Djenne”. Prov ja. Mi se zabavamo po svoje, takoj za nami uleti tour američanov, ki so na enotedenski “Mali Adventure” in eden izmed njih je utelešenje ameriškega sna – visok glas z očitnim redneck naglasom, Corvette racing kapica in obvezno – iPhone. Sledi premierna predstavitev iPhona v Maliju, lokalci se čudijo, američan pa jim po geekovsko navdušeno kaže funkcije. “I tried to go on the internet, but it doesn’t work here!”. Nekdo mu v zameno ponudi podvodnega konja izrezljanega iz ebenovine, “No way, this thing costs 600 dolars in U.S.! What will I do with a hippo?!”. Medtem ko lokalci za prečenje uporabljajo piroge, se mi še naprej zabavamo z američanom. “You guys came all the way from Europe? No way! This is real adventure! In America we only have 7 days free and no holidays! We work hard!” Zapeljemo na naslednji trajekt (v bistvu splav), 3000 frankov (~ 5 evrov) v obe smeri.
V Djenne najprej zajtrk, potem pa se izgubimo v vrvežu tržnice, ki je tu vsak ponedeljek in velja za eno najbolj slikovitih v Maliju. Klub temu, da je Djenne turistična destinacija številka ena v Maliju, je delež turistov na tržnici relativno majhen, lokalci trgujejo in se ne menijo pretirano za nas. Dobi se vse živo, od hrane (posušene ribe!), začimb, oblek, kož, tradicionalnih rezbarij, do bolj modernih stvari (Dadidas tenisk). Z Rokom se takoj zagrejeva za izrezljane antilope (visoke cca 40cm), ki si jih želiva, že odkar sva jih videla v Bamaku. Sam si sicer želim večjo (cca 70cm), za katero sem v Bamaku izvedel, da se cena za lokalce suče okoli 10.000 frankov, a je v Djenne ne najdem. Prodajalec prične z 30.000 frankov (~ 46 evrov) za par. Odločiva se, da kupiva vsak po en par in začetno ceno zbijava proti željenih 20.000 za dva para. Ustavi se nam pri 21.000, prodajalec pravi, da pod to ceno pa ne gre, pa pika. Rok že želi kupit, jaz pa odigram svojo vlogo “bad cop – good cop” in odidem stran. Rok jamra, da on bi kupil za 21.000, ampak da vseh štirih pa tudi ne bo vzel, prodajalec zavija z očmi in privoli v 20.000.
Sama tržnica poteka na trgu pred največjo blatno mošejo v islamskem svetu. Ta je zaradi ekscesa nekih turistov žal zaprta za ne-muslimane, zato pa okoliški prebivalci prodajajo pogled s svojih streh – začetna cena 500 frankov (~ 0.8 evra) na osebo. No z vrha potem opazimo, da se v mošeji vseeno sprehajajo turisti, povprašamo lastnika hiše in ta nam ponudi ogled za 5000 frankov. Afričani si Islam pač predstavljajo malo po svoje.
Na poti nazaj pri čakanju na trajekt pri prodajalcu gledam leseno masko, ta se zagreje in postavi začetno ceno na 30.000 frankov. Ker se mi v vročini ne ljubi barantat, rečem 5.000 ali nič. Prodajalec se meče v tla, jaz pa mirno odidem. No ko pride trajekt, tip vseeno priteče za mano in skozi okno opraviva nakup. Začuda ima prodajalec na trajektu večjo antilopo, uporabim isto taktiko – na njegovo ceno 50.000 ponudim 10.000 in grem nazaj v avto. Lokalec tik pred izkrcanjem pristane na ponudbo.
Popoldne sledi za nas precej zgoden prihod v Bandiagaro, mesto na robu dežele Dogonov (Le Pays Dogon). Posteljemo si na strehi enega najbolj luštnih hotelov v Maliju, Falaise (1500 frankov po glavi, sobe pa 10x toliko). Spet srečamo isto skupino američanov in podebatiramo s šefom agencije, ki jih vozi po Maliju. Lasti si 5 LandCruiserjev in ko ga povprašamo kaj si misli o zraven parkiranem Pradu – “I cannot do my business with Prado, it’s just not the same car!”. Kot večina lokalcev na poti, nas tudi on prepričuje, naj mu prodamo avto in domov potujemo z letalom. Na strehi se pred spancem spoznamo z dvema angleškima motoristoma, ki sta na poti proti Južnoafriški republiki. Prvi dobro opremljen, na starem predelanem BMWju z 35 litrskim tankom, drugi v kratkih rokavih na Yamahi XT.

Premierna predstavitev iPoda v MalijuLokalec čisti konjaMi čakamo na trajekt, lokalci pa s pirogamiHabibi na trajektu, na obali pa zmešnjavaNa drugi straniPri nas gredo te igrače samo še na daljincaDjenne, največja blatna mošeja na svetuSlikano skozi okno smrdečega stranišča, za umetnost je treba potrpet!Tržnica in nad njo mošejaKontrasti na tržnici (pa ni Photoshop)Specialiteta - posušene ribe … se kupuje na tono :)Dadidas trenerke v akcijiEno takole bi pa kar sabo pripeljali… čez ene 5 let…Zastoj na cesti

Bandiagara -> Le Pays Dogon -> Douentza -> Main de Fatima

20. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Jutranji internet z domnevno satelitsko povezavo se izkaže za slabega. Odhod v deželo Dogonov. Nekaj ducatov Dogonskih vasic se razteza okoli 150 kilometrov dolge skalne pečine. “One of the top-10-places-to-see-before-you-die” pravi Lonely. Nismo preveč navdušeni nad običajnim 2-5 dnevnim turističnim trekanjem od vasice do vasice, si pa izberemo menda dobro prevozno pot Bandiagara – Yawa – Madougou – Douentza.
Skalnat kolovoz v prvem delu nas kmalu preseneti z zelenimi polji na obeh straneh, ki predstavljajo dober kontrast v primerjavi z okolico, ampak najbolj zanimiv del se prične, ko dosežemo pečine. Najprej nas preseneti lokalec, ki mimo prijaha na biku (volu?), potem pa se nam oko ustavi na neskončnem razgledu po kake 200 metrov nižje ležeči savani. Nedaleč na jugo-vzhodu leži Burkina Faso. Po ozki poti se spustimo navzdol in spet srečamo angleška motorista. Udarimo namišljeno dirko po vzporednih pistah, ki skozi savano pravokotno na pečino vodijo na jugo-vzhod. Orientiramo se po zemljevidu v Lonely-ju, pista naj bi zavijala proti severu, medtem ko naš GPS vztrajno kaže proti jugu. Po nekaj popravkih in debati z lokalnimi pastirji končno najdemo pravo pot na sever.
Na poti peljemo skozi nekaj Dogonskih vasic, ozke poti med blatnimi hiškami vsakič znova predstavljajo logistični problem – “Pazi da jim žleba ne odbiješ!”. Vmes nas obvezno opazuje pol vasi, mi pa občudujemo njihove džamije, hišiče s čarovniškimi klobuki (enake kot dan poprej) in nekaj kar označimo kot “siesta” hišice. Na slikovito izrezljanih stebrih je ponavadi 2-3 metra slame (za izolacijo?), pod njo pa v vsaki vasi počiva nekaj starejših lokalcev.
Med dvema vasicama srečamo 2 lokalki z otroci, ki po svoji barvitosti izstopajo od ostalih lokalcev. Postanek za slikanje, a se omehčajo šele, ko odpremo vrečke z darili. Potalamo nekaj majic, ko pa Rok iz vrečke potegne velikega plišastega medvedka in ga hoče dati eni izmed deklic, se vse deklice neznansko prestrašijo. Očitno so vajene samo kamel in osličkov, v Dogonu pa je precej prisoten tudi animizem, ki se v Afriki nasploh precej meša z Islamom in Krščanstvom. Komaj jih prepričamo, da medvedek ne grize, ko Domen pokaže še plišasto opico in oponaša opičje glasove – spet en kup kričanja in bežanja. Mamici vseeno sprejmeta darila in ena izmed njiju medvedka posadi na hrbet tako kot dojenčka – se bodo že doma privadili na novega člana družine.
Do Douentze vodi dobra s tankim slojem peska prekrita pista, ki nudi dovolj užitkov ob vožnji (in popestri dogajanje z nekaj precej čudnimi znaki na še bolj čudnih mestih), tam pa spet zavijemo na asfalt proti vzhodu. Sledi 150 kilometrov ceste med do 500 metrov visokimi skalnimi monoliti, ki spominjajo na ameriški Monument Valley, na koncu katere nas čaka naš cilj – Fatimina dlan (Main de Fatima), gora ki spominja na navzgor obrnjeno dlan s petimi prsti, ime pa je dobila po amuletu, ki je prisoten tud v muslimanski tradiciji. Bivakiramo pod vznožjem Fatime, ducat kilometrov pred mestom Hombori.

Dogonske hišice s čarovniškimi klobukiBritanska motoristaDogon na biku (volu?)150km dolga pečina, ki teče skozi deželo DogonovA bo šlo? A porinemo?Blatna mošeja v Dogonski vasiciVožnja skozi Dogonske vasi, “da jim nauš žleba odbil!”VodnjakDogon na osličkuRezbarije na “počivališču”Dogonski otroci pozabijo na šolo in drvijo za nami “cadeu, cadeu!”Lokalka, osliček, otrok… dvakrat.Lokalka z otrokom in palčko za čiščenje zobDromedar Habibi pod robom Dogonske pečineNekateri znaki imajo smisel… drugi pač ne.Eden izmed monolitov na poti Douentza - 5 prstov Fatime5 prstov FatimeFatima v večernem soncuKampiranje v Afriki je naporno delo!

Main de Fatima -> Douentza -> Timbuktu

21. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Gas nazaj do Douentze, pogled na iste monolite ob poti je ob jutranji svetlobi spet zanimiv. Sledi najdaljša lojtra na svetu – 200 km ceste, ki povezuje Douentzo in Timbuktu – ena sama lojtra! Hribčki in dolinice si sledijo tako na gosto, da trese že pri 20 km/h. Nekaj časa se trudimo voziti po robu, nato poizkušamo ujeti hitrost, pri kateri občutek tresenja izgine, a se nam pri slabih 80 km/h smili podvozje, zato zavijemo na pisto, ki se vije ob cesti. Zaradi zavojev je pot daljša, je pa zaradi peska v kolesnicah vožnja toliko bolj zabavna.
15km pred Timbuktujem pridemo na rob Nigra, ki ga je potrebno prečkati s trajektom. Zaradi tovornjaka ne pridemo na prvi trajekt, zato čakamo kako uro in pol. Vmes se zabavamo z lokalci, pijemo kokakolo iz hladilne skrinje (verjetno najslabša izbira za odžejat, a se ji pri skoraj 40 stopinjah ne da upret; 500 frankov) in opazujemo Malijske turistične vodiče, ki perejo svoje LandCruiserje. Niger s svojimi 23, 24 stopinjami sicer vabi, a smo že tako prevelika atrakcija. Lokalci so turistično že osveščeni, ena od mamic mi kar sama ponuja, da jo slikam z dojenčkom, pa ne v zameno za “cadeu” ampak kar za franke. To pa ne, prodal se pa ne bom!
Na trajektu samo 9 LandCruiserjev (v celotnem Maliju vidimo za prste ene roke Land Roverjev in ostalih znamk, vsi 4WDji so Toyote). Starejši LandCruiserji se zaganjajo v klančino pred trajektom in kurijo gume, Rok pa šolsko zapelje na trajekt (LandCruiser 100 VX ima za razliko od GX stalni pogon na 4 kolesa) in požanje začudene poglede lokalcev. Parkira tako tesno, da gre ven lahko samo skozi strešno okno in se nato s strehe Habibija pogovarja z lokalnim vodičem na sosednji strehi. Domen se zamoti v pogovoru s 70 letnim inštruktorjem smučanja iz Kitzbila, sam pa zlezem na povelniški most. Skupaj s kapitanom se smejiva lokalcu, ki pri vožnji vzratno vrata zatakne za lestev, ki vodi na most in jih zato ne more zapret. Kapitan splav očitno obvlada, vse gumbe in krmilo premika z nogo. Ob sončnem zahodu dosežemo drugi breg pri kraju Korioume in plačamo 3500 frankov za prevoz (~ 5 evrov).
100 metrov od brega nas prehitijo turistični LandCruiserji, lokalni vodiči, kjer koli jih že srečamo, vedno vozijo z gasom do konca. Cesta vseskozi vodi po nasipu, na levi in desni pa drevesa in voda. No, nekaj kilometrov naprej eden od LandCruiserjev stoji na koncu 15 metrov dolge črte v asfaltu, turisti zbegano stojijo zunaj, eden od lokalcev pa nazaj na cesto vali gumo na platišču. Kako jim je uspelo izgubiti celo kolo, brez da bi prej ugotovili, da je nekaj narobe, nam ni jasno, so jo pa srečno odnesli, avto bi lahko z lahkoto odneslo v drevo ali v vodo.
Pozen prihod v Timbuktu (po francosko Tombouctou), spimo na strehi hotela-kempa Tomboctou, ki je za naš proračun edino sprejemljivo prenočišče (3500 frankov po glavi), sobe so v Timbuktuju glede na ponudbo nesramno drage. Večerni ogled mesta samo potrdi, kar smo sicer že vedeli – Timbuktu, legendarno mesto, ki je na ključni poziciji na jugu Sahare in hkrati ob glavni prometnici, reki Niger, stoletja predstavljalo južni cilj trans-saharskih karavan, je danes le še navaden kup peska. Mesto, v katerem je v 14. stoletju samo Islamska univerza gostila več kot 25.000 učenjakov, je očitno šlo v nos sultanu iz Fesa, ki je v 16. stoletju poslal celo vojsko, da ga zravna z zemljo in od takrat si ni nikoli v resnici opomoglo. Mesto je nedavno prizadel še Tuareški upor leta 1990, po katerem je Malijska vojska zaprla in pobila precej Tuaregov. Danes je mesto z 30.000 prebivalci mirno in pod Plamenico miru (spomenik zgrajen po koncu Tuareškega upora) smo si v restavraciji Amanar privoščili dobro večerjo. Izvemo, da sta prejšnji dan tam menda večerjali dve Slovenki, zato smo iz firbca preverili njun hotel (Azalai). Naj bi odšli tisto dopoldne, škoda.

Fatima v jutranji svetlobiNajdaljša lojtra na svetu, Douentza - Timbuktu, 150+ kmTuristični LandCruiserji na obrežju NigerjaTihožitje na obrežju NigraNiger z okoli 24 stopinjami vabi!Mali napenja mišice“Mister, cadeu?” - “Si še premlad da bi kadu!”Rok po šolsko zapelje na trajektKapitan Primož. “Sail Ho!”Rok ujet na strehi Habibija, zadaj “pristanišče”Sprehod skozi generacijo LandCruiserjevKapitan vozi brezročnoObrežje NigerjaObrežje NigraObrežje NigraLandCruiser nekaj minut pred nami izgubi koloSončni zahod na obrežju Nigra, lahko pa tudi kje drugje

Timbuktu -> Goundam ->

22. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

Štempljamo potne liste v lokalni turistični organizaciji v Timbuktuju (pač hočemo štempelj Tombouctou) in spet po lojtri na zahod, proti Goundamu. Hecno kako slabi sta obe poti v tako veliko mesto – prenešeno v naše razmere razmere, bi to pomenilo, da bi iz Kranja vodili samo dve makedamski cesti, ena v Koper in druga v Mursko Soboto. Srečamo angleškega motorista na KTM LC-4 Adventure 640, ki nas je noro vesel, “finaly someone who speaks english”. S kolegom sta se pol leta pripravljala na pot do Južnoafriške Republike, ko so jima 3 dni pred predvidenim odhodom v Angliji ukradli motorje. Po vikendu samopomilovanja v lokalnem pabu, sta rekla “fuck it”, kupila nove motorje in šla na pot. Razšla sta se pred dnevi in se menda spet snideta v Timbuktuju.
Cesta se po Goundamu hitro spremeni v peščeno pisto, ki se izgublja med nizkimi drevesi. Na kontrolni točki v eni izmed vasi spet širimo nabor jezikov, “Sprechen Sie Deutch?”. Kilometer dalje na levi spet zagledamo reko Niger. Termometer v avtu kaže 38 stopinj, čas je za kosilo, Niger s 24 stopinjami pa vabi. Preoblečemo se v kopalke in pomalčamo sardine, ko mimo na motorju pripelje policist s kontrolne točke. “Passen Sie auf!”
Eden od lokalcev mu je povedal, da se 3 belci preoblačijo v kopalke, pa nas je prišel opozorit, naj se ne oddaljujemo preveč od obale, v reki so namreč povodni konji. Držimo se obale, a nam ne vzame veselja, po 3 tednih na soncu je bil že čas za takšno osvežitev.
Pot proti Lere je precej zamotana, več vzporedih pist se ves čas križa, nekatere so pod vodo, druge vodijo med trnji akacije (avč!), zato za smer pogosto sprašujemo lokalce. Ni nam najbolj všeč, da po njihovem pot vodi po južni strani jezer Tanda in Kabaro, medtem ko je na karti narisana na severu. Pogosto poizkušamo ubrati pot bolj proti zahodu in med enim izmed takih “izletov” s piste med zavijanjem okoli termitnjaka zagledam lesen štrcelj, ki moli iz peska, poizkušam se mu izogniti, a narobe precenim razdaljo – guma spusti v 5 sekundah. Štrcelj sem podrgnil z notranjo stranjo gume, na enakem mestu, kot smo preluknjali že prvo gumo pri izhodu s plaže.
Med menjavo gume, se eden od vijakov na platišču noče odviti. Špricamo z WD40, a ne pomaga. Spomnimo se, kako so “mojstri” v Bamaku odtrgali vijak na istem platišču in nas malo stisne. Odtrgan vijak s preluknjano gumo sredi ničesar… Ni fajn. Snamemo Jacka in njegov ročaj uporabimo kot daljši vzvod na ključu, po nekaj mučnih trenutkih nam uspe. Rezerva je nameščena in ker nas vmes ujame mrak, bivakiramo na mestu zločina.

Štempelj Timbuktu v potnem listuGlavna ulica v TimbuktujuAnglež na KTM Adventure 640Kje pa smo?Šole je konec, v mestu so belci!Mister, cadeu!!!Piroga na reki NigerZrak 38C, Niger pa toliko kot Bled poleti… akcija!Kje si, kje si, podvodni konj?Habibi se druži s termitnjakomNajbolje založena štacuna v vasi, kokakola in čajNalepka na vratih hladilnika, notri pa Coca ColaNi vsaka pista pravaVečerni streching pred spanjemDruga načeta guma, prazna v 5 sekundahAfriška romantika

-> Lere, Mali -> Fassala Nere, Mavretanija -> Bassikonou ->

23. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

V prvi vasi ob poti poberemo lokalca, ki štopa proti Lere. Izkaže se, da je Lere 30 km stran od kraja, kjer smo preluknjali gumo. Kraj ima vulkanizerja, ki pravi, da nam lahko zrihta novo gumo. “BF Goodrich 285/75/16?” “Oui, oui!” Čez četrt ure okoli vogala privali 15″ Pirelli Scorpion. Položi jo na počeno Goodrichko, češ, saj je skoraj ista, pa še platišče vam prodam zraven. Nič ne bo, snamemo drugo rezervo in jo namesto počene namestimo na platišče, majster pa počeno gumo zašije (dobesedno). Skupaj z zračnico bo še vedno bolje za rezervo kot nič.
Vmes se z lastnikom edine črpalke v mestu dogovorimo za nakup goriva, glede na odmaknjenost lokacije 275 frankov za liter ni pretirana cena. V nasprotju z vsemi informacijami je cena povsod drugod v Maliju, tudi v Timbuktuju, enaka.
Ob izhodu iz Lere opravimo Malijske izstopne formalnosti. Policista za izhodni štempelj hočeta 5000 frankov (~ 8 evrov) po glavi. Zdi se nam drago, zato domen poizkuša s slovenskimi tolarji. Policista občudujeta Prešerna in nas vprašata koliko je to vredno. Ker ima policist na mizi telefon, mi pa moramo opraviti še carinske formalnosti, malo cviknemo in raje pokažemo ameriške dolarje. Policist od nekje najde lokalca, ki pokliče na banko in poizve za tečajno razmerje. Ko vsi trije, sicer slabo razmerje 400 frankov za dolar, poizkušajo kombinirati s 5000 franki, se na papirju pred njimi izrisujejo neke čudne številke, kot npr. 64.000 dolarjev. Lokalec poizkuša s križnim računom, a ne gre. Policista se vedno bolj nagibata k temu, da bi vzela kar tolarski tisočak, nas pa po pol ure vse skupaj začne že dolgočasiti, zato plačamo 15.000 frankov in odidemo. Carinske formalnosti opravimo v nekaj minutah.
Nadaljujemo proti 70km oddaljeni Mavretanski meji in kake pet kilometrov pred mejo nas pri tarzanovi kolibi ustavi vojak. Razburjen nam poizkuša dopovedati, da vozimo po “Rue avec Grand Camion” in da z našim “petit” avtom moramo obrnit. Sanja se nam ne kam bi nas rad poslal, na zemljevidu 100 km nazaj ni nobenega odcepa, a vojak s Kalašnikom v roki izgleda sila resno. Domen kaže na naš avto, “Grand Camion”, vojak razburjeno nekaj žlubodra. Iza grmovja nato uspe priklicati šefa te tročlanske patrulje (očitno je počel, kar se pač v savani za grmovjem počne), ta pa nam ves nasmejan poda roko, in zaželi “Bon Voyage!”. Olajšani nad razpletom situacije vsem trem potalamo kulije, ki omehčajo tudi prej razburjenega vojaka. Povedo nam še, da dnevno to pot v povprečju prevozijo 4 tovornjaki. Zanimiva služba.
Na Mavretanski strani v Fassala Nere, majhni vasi sredi ničesar, najdemo policijsko postajo. Že spet sila resni Mavretanski policisti pravijo, da moramo počakati komisarja. Ta pride v civilu, v njihovi tradicionalni belo-modri halji in hitro omehča ozračje. Vzorec, ki se v Mavretaniji pogosto ponavlja, trenutno prisotni policisti so v prvem stiku sila uradni, ko pa pride njihov nadrejeni, so kar naenkrat krotki kot ovčice. Komisar nas po brezplačnem štempljanju potnih listov vpraša, če potrebujemo menjavo denarja in nas pelje še do banke (ki je zaprta) in nato do svojega strica, lastnika trgovine, ki nam sicer po malo manj ugodni valuti zamenja nekaj denarja. Nato nas pospremi do carine, ki je zaprta in nas odpelje še do carinikove hiše. Očitno ga ni doma, zato nas usmeri na pravo pot in pravi naj carinske formalnosti (začasni uvoz avta) uredimo v 90km oddaljenem Bassikounou. Za popotnico nam na listek napiše še ime in telefonsko številko.
Na poti (peščena pista) spet poberemo lokalca, ki nam v Bassikonou pokaže, kje je carina. Tudi ta je zaprta. Bivakiramo 10km naprej od mesta.

ŠtoparNajboljši vulkanizer 300km naokoliNajsodobnejša oprema za menjavo pnevmatikTole smo pa našli v počeni gumi :)Another one bites the dust…Šiviljski mojster… ali vulkanizer?Vsakodnevna slika v SahariAfrica Sunset

-> Nema -> Timbedgha ->

24. Nov 2007 | zapisal | Utrinki s poti

200 kilometorov piste do Neme spet vodi skozi nekaj neprivlačnih Mavretanskih vasi. Ravno ko se sprašujemo, kako po tako razriti pisti lahko vozijo tovornjaki, peljemo mimo šleparja, ki se mu je na bok prevrnila polno naložena prikolica. Paketi ležijo naokoli, šoferja pa v senci kabine kuhata čaj.
V Nemi nam uspe urediti obezno avtomobilsko zavarovanje, carina pa je – že spet – zaprta. Na srečo se v Nemi začne asfaltna cesta, ki povezuje Nemo z več kot 1000 kilometrov oddaljenim Nouakchottom.
100 km kasneje v Timbedghi nov poizkus. Carina je odprta! Ali bi lahko lepo prosim začasno uvozili naš avto? Ne bo šlo, nimajo pravega obrazca za uvoz avta… Naj probamo v Ayoun el Atrous, 170 km naprej. Bivakiramo nekaj kilometrov pred Ayounom.

V Afriki vsak kampira svojim standardom primernoDvojni nasmehSlab pristanekOvira na cestiNa poti proti Nemi

« Starejše objave - Novejše objave »