Sahara Jam

Zjutraj smo se podali na lov za Malijsko vizo. Po uri blodenja po fensi četrti Souissi (Beverly Hills Rabata) najdemo rezidenco Beninskega ambasadorja, kjer nas vrtnar končno usmeri v pravo smer. Malijski “man in black” varnostnik z Rokom želi menjati sončna očala, v ambasadi pa za 3x €25 naročimo vize. Za €5 “for coffee” doplačila jih dobimo še isti dan ob 1500.
Uradnica na Malijski ambasadi nam bosonoga preda Malijske vize – brez zapletov. Preverimo kako je z Mavretansko vizo – uradne ure šele naslednji dan + 24 ur čakanja. Brez “for coffee” express ponudbe. Dodatna 2 dneva v Rabatu – ne hvala. Mavretansko vizo se za nekaj doplačila menda dobi tudi na meji, zato odšibamo proti Fesu. Sledi večerni ogled medine.

Zajtrk s pogledom na morje (pomirjujoče), nato pa po cesti na jug. Prvič nas zaustavi policija (policijske kontrole so sicer zelo pogoste, a v glavnem ustavljajo le lokalce). “Slovenie – le petit” skuša Domen omiliti morebitno kazen. “Oui, oui, football team” očitno pozna policist. “Zlatko Zahovič” poizkusim sam. “Oui! Bon voyage!” in že smo na poti.
Pri Tan-Tanu SMS-amo Andreja Moroviča – Mora, ki s skupino ravno zapušča Zahodno Saharo. Izmenjamo podatke o vozilih in se srečamo na cesti. Sledi prijeten klepet, izmenjamo nekaj izkušenj, Andrej postreže z informacijami o prečenju mavretanske meje. Od junija 2007 se na meji dobi le še 3-dnevno prehodno vizo. V redu, bomo šibali v Mali in si Mavretanijo ogledali na poti nazaj. Moro nam zelo pomaga z informacijo, da je prečkanje kontrol v Zahodni Sahari in Mavretaniji veliko hitrejše z uporabo t.i. “fishier”, papirja na katerem so zapisani vsi podatki o osebah in vozilu in ki ga policistu / cariniku / žandarju enostavno pomoliš skozi okno in si s tem prihraniš dolgotrajno prepisovanje podatkov. V prihodnjih dneh so nam fišiji prihranili nekaj dragocenih ur časa. Omeni še “restavracijo” v naslednji vasi, kjer si kasneje privoščimo ribe. Rok in Domen si roke umijeta z vodo iz soda, sam presodim, da so po pol dneva moje še vedno bolj čiste kot voda v sodu. Pred kosilom pozabimo povprašat za ceno, zato je na koncu ta višja – 110 dirhamov (~10 evrov) za ribe, kokakolo in čaj. Solato mirno pustimo, naj prebavne težave še malo počakajo.
Dalje na jug, ves čas vožnja po cesti ob morju. Pred Tarfayo na desni zagledamo nasedlo ladjo in se odločimo za foto sešn. Sledi obvezna vožnja po plaži in previden izhod preko sipkega peska. BFGoodrich All Terrain so zak…. PSSSSTTTTTT. “Fak.” “A spuša?” “Ja kako?” “A nis vidu skale?” “Ne!”. Guma spušča… zapeljemo se do bližnje bencinske, kjer se začne servis. Zdolgočaseni uslužbenec na bencinski zvedavo opazuje. Snamemo gumo, ki je z zadnje strani lepo presekana. Odšibamo v Tarfayo, ki je nekaj kilometrov stran. V prvi garaži pokažemo na našo gumo, “nuevo?”. Majster iz garaže privali staro gumo, katere edina ujemajoča dimenzija je premer platišča. Bomo poizkusili v Laâyoune, večjem mestu kake 80km južneje.
Vmes prečkamo mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Zahodna Sahara je de facto pod upravo Maroka, vse odkar so jo leta 1975 zapustili španci in se je leta 1979 pod pritiskom Polisaria (upora prvotnih prebivalcev Zahode Sahare) umaknila Mavretanija. Danes je pokrajina mirna, se pa že od leta 1992 pogajajo o pogojih referenduma, ki bo dokončno uredil status pokrajine. Zahodna Sahara je tudi jabolko spora med Marokom in Alžirijo, ki si želi dostop do Atlantika.
Na poti proti Laâyoune Domen ugotovi, da more nekje blizu nas biti večje turistično mesto, saj Garmin kar naenkrat kaže čuda zanimivih točk… 180km vzhodno? V morju? Kanarski otoki! Civilizacija, pa tako blizu… kaj bi dali sedaj za dobrega vulkanizerja. Proti večeru se ustavimo v Camp des Beduins, priljubljena točka vseh Slovencev, ki putujejo v tej smeri. Belgijski par, ki vodi kamp, nam postreže z ugodnim prenočiščem v beduinskem šotoru in nekoliko dragim kameljim tajinom. Ampak je treba probat, kamele se ne je vsak dan. Sladka, v datljevi omaki, se vleče podobno kot govedina, ampak ima poseben, v bistvu dober okus. Podebatiramo z belgijsko ekspedicijo, ki v Gambijo pelje stare avtomobile (na pol avanturistična, na pol dobrodelna ekspedicija).

Poizkus menjave denarja v kempu propade, škrti šef ne da več kot 300 na evro. Plačamo torej z 20 evri (kar je po njegovem tečaju enako 6000 ougijam, kolikor stane kamp za tri), šef nekaj časa računa in že na pogled je jasno, da mu ne gre od rok. Domen zato kar počaka, šef nekaj pobrska po denarnici, vrne 2000 ougij in vprašujoče pogleda. Dobro bo, oba se posmejita in kamp je plačan.
Sledi zadnja bencinska pumpa tik pred mejo, kjer dotočimo na polno (bencin v Maliju je namreč dražji) in urejanje Mavretanskih formalnosti (15 minut). Malijski mejni prehod je svojevrstno presenečenje (ki to ne bi smelo biti več – Afrika pač). Namesto zapornic so čez cesto sodi, na iz blata narejeni hišici pa visi Malijska zastava 20×15 cm. Precej skromno za glavno prometno povezavo med Mavretanijo in Malijem. Na mejni kontroli se veliko rokujemo in smejimo drug drugemu, ob vpisu v knjigo, ko policist skuša pravilno prebrati naša imena, še toliko bolj. Začuda nihče ne zahteva nikakršnih “daril”, vseeno jim pustimo nekaj kulijev, saj njihovi ob izpolnjevanju obrazcev pridno crkujejo. Izvemo tudi, da se Malijsko vizo (30 dni) brez problema dobi tudi na meji. Fajn!
Nekaj 10km dalje ob cesti sledi še carinska kontrola (nič brskanja po avtu, samo ureditev začasnega uvoza avta), menjava denarja (630 CFA frankov za evro) in štemplanje na policiji. Vse skupaj plačamo 33.000 frankov za zavarovanje in 2000 frankov za štemplanje na policiji. Za cepljenje proti rumeni mrzlici ne vpraša nihče.
Mali! Končno prava črna Afrika. Ena najbolj revnih držav na svetu (če se ne motim, 4.), hkrati pa model zahodnoafriške demokracije. Že nekaj kilometrov naprej ob cesti, ko naredimo postanek za kosilo, pod bližnjim bav-babom sedi kakih 8 lokalcev, ki so si ob oddihu s polja pripravili kosilo. Mi se pripeljemo z dvema do konca naloženima Landcruiserja in potem oni nas vabijo na kosilo. Noro. Že prvi stik z lokalci pokaže njihovo pravo plat. Za razliko od vedno nadležnih Arabcev nas sicer radovedno opazujejo (in pogledujejo po vsebini avtomobila), ampak držijo kulturno distanco. Predvsem pa so vedno nasmejani!
Kmalu se naše poti s Francozoma razidejo, onedva drvita naprej na vzhod proti Nigru, mi pa na zahod, proti Senegalu v najmanj razvito provinco Malija – Kayes. Cesta proti Kayesu je odlična, široka asfaltna cesta brez prometa. Prihod v Kayes pa (že spet) svojevrsten kulturni šok – mesto z okoli 100.000 prebivalci s slabo, oz. pardon, brez infrastrukture. Večinoma makedamske ulice (mogoče pa je asfalt samo prekrit s prahom?) si delimo s svojevrstnimi lokalnimi oblikami prevoza, kravami, ki jih ženejo s paše (?), tržnico in smetmi, vse skupaj dodatno začinjeno z različnimi vonjavami. Komaj najdemo naše prenočišče v fundaciji Mahdi Kaama Musundo, kjer za dvoposteljno sobo plačamo 8000 CFA (~ 13 evrov). Soba je še en afriški stereotip, postelje z mrežami proti komarjem, pod stropom ogromen ventilator, ki meša vroč zrak, pod balkonom pa tržnica z vsemi vonjavami.
Rok že v mraku na balkonu slika Domna, potem pa poizkusi, kako dobro deluje avto-fokus v temi. Kakih 30 metrov stran na tržnici očitno nekdo narobe razume trzanje bliskavice (Canon 30D namreč v temi ostri s pomočjo utripanja bliskavice) in prične vpiti. Ker se lokalca nikakor ne da umirit, Rok in Domen stopita dol da preverita zadevo. Vse skupaj se konča v pisarni upravnika fundacije, ki po dobrih 15 minutah umiri lokalca in nesporazum se konča s stiskom rok. In razlog za nastanek situacije? Preden odideta iz pisarne, upravnik Roku prišepne, da ima lokalec 2 ženi, na tržnici pa je sedel s tretjo (bodočo? :)), mi pa smo menda zbirali dokazni material. Si predstavljam kako hudo je doma, če varaš 2 ženi…
Za večerjo obiščemo lokalno restavracijo s Senegalskimi jedmi. Ob pogledu na restavracijo bi namesto Senegal lahko pisalo tudi Salmonela, ampak lakota naredi svoje. Zmenimo se za Senegalske špagete “avec Poule”, a nam ne uspe izvedeti cene. Iz žepa zato potegnem 5000 frankov (~ 8 evrov) in kažem na denar. “Oui, ok” mi vzame denar, v ceno si iz hladilnika vzamemo še 3 kokakole in zadeva je zaključena. No, piščanca tisti večer nismo videli, so bili pa špageti z mešanico trdo kuhanih jajc in govedine res odlični, pa tudi prebava je preživela. Za ambient je poskrbela kaseta s senegalsko glasbo in celotna družina, ki si je prišla pogledat letos verjetno edine bele goste. V obeh dneh v Kayesu vidimo le še enega belca, Švicarja, ki ga srečamo na banki.

Jutranji odhod na pisto proti Bamaku (cca 500km). Švicar z banke pravi, da je kakih 80 km piste zelo slabe. Pot proti prvi vmesni točki Bafoulabe-ju teče navzgor ob reki Senegal, tik ob ozkotirni železnici in cesta se hitro spremeni v slab kolovoz, kjer vozimo do 30km/h. “Aha, to bo najbrž ta slab del”. Pomota! Slabši del je še pred nami. Cel dan se izgubljamo po poteh, ki včasih so, drugič jih spet ni… Kolesnice se čudežno izgubljajo in se spet prikažejo na navidezno popolnoma nelogičnih krajih. Stavek dneva: “Tlele pa zih ne bo šlo več naprej.” Pa je šlo, vsakič znova. Toleranca do neprehodnih predelov in prask na straneh avtomobila se tekom dneva viša. Šele kasneje, ob prihodu domov ugotovimo, da so se na isti pisti pred 9 leti že zatikali Slovenci.
Skozi prvih nekaj vasi se mirno peljemo in se čudimo nasmejanim facam, ki nam mahajo. “Bonjour!” “Sava?” “Sava buen!” vsakič znova. Blatne hišice krite s slamo, nobene elektrike, nobenih avtomobilov ali motorjev, ženske nosijo vodo iz bližnjega vodnjaka, pa taki iskreni nasmehi. Skoraj vse ženske imajo na hrbtu opasanega dojenčka. Vsi po vrsti se z veseljem nastavljajo fotoaparatu, zato se nama z Rokom smeji vsaj tako kot njim. Kaj hitro se vsi trije nalezemo njihove dobre volje. Po kakih treh prevoženih vasicah nam pade na pamet, da imamo polno škatlo igrač in vsakovrstnih pripomočkov, ki jih je za Malijske otroke pripravila Tina (v bistvu je pred našim odhodom organizirala celo akcijo, hvala Tina!). Ustavimo v senci in nekaj vreč premaknemo v avto.
Za prvim ovinkom naletimo na tri pastirje ovac, tečejo za avtom, ker nam hočejo povedati, da smo zgrešili pot. V zahvalo pobrskamo po vrečki presenečenja in najdemo klobuk – evo eden je “odrajtan”. Rok brska naprej, sam pa najdem frizbi in pastirčke vmes učim metanja. Ugotovimo, da imamo na žalost le ženske obleke, a jih to ne moti. Vsak dobi svojo majico, ker jim je všeč frizbi, pa jim damo še tega. Vsi se izjemno veseli zahvaljujejo, mi pa že nazaj po očitno napačni poti.
Ob poteh in stranpoteh vseskozi srečujemo lokalce, mamicam in otrokom podarjamo plišaste igračke in fotografiramo nasmejane obraze. Ob vsem dogajanju gre še nam malo na otročje. Nekoliko nam je žal, ker nimamo primernih daril (oblek) za fante, ampak sedaj je prepozno. Če bi vedeli, kakšno veselje naredimo s takšnimi malenkostmi, bi zadaj priklopili še prikolico!
Kmalu na desni zagledamo napis “Chutes de Gouina”. Na zemljevidu je označeno kot zanimivost, a se nam ne sanja, kaj “chutes” pomeni. Ni važno, gremo pogledat. Vozimo že nekaj kilometrov, na obeh straneh pa samo grmovje, ko se naenkrat spustimo na obrežje reke. Lokalnega ribiča zmotimo pri kuhanju kosila, nekaj kilometrov naprej pa v daljavi zagledamo veličastne slapove. To bo to! Ribič nas usmeri na pravo pot in v nekaj minutah smo že tam. Atrakcija prve vrste, okoli nas pa ni žive duše. Sledi skupinska fotka in izdelava šifona (saharski hladilnik).
Nekaj kilometrov naprej sredi trave kampira cela družina, otrokom spet talamo igračke, vmes pa pritisnem “fotko potovanja”. Noro kako fotogenični so Afričani, hvala bogu še niso osvojili prisiljenih nasmehov, ki jih ob fotografiranju kažejo naši otroci.
V naslednji vasi se pokaže nov logističen problem. Med polji pripeljemo v vas, kjer se pot vije med hišico in sosedovo ograjo. Rok skoči ven in preceni situacijo, “bo šlo, sam počas!”. Naš podvig hitro pritegne celo vas in ko uspešno pridemo skozi, je avto že obkrožen z radovedneži. Spet igračke in skupinska fotka z božičkom 🙂
Zadnji del poti je precej težak, poln skal in velikega kamenja, nekajkrat poskačemo iz avtomobila in iz kamenja gradimo traso. Noč nas ujame kake 25km pred Bafoulabejem, zato se vkampiramo na skalni polici. V celotnem dnevu smo prevozili 85 kilometrov, upamo da je to tisti “ta slabi” del poti.

Za jutranjo telovadbo takoj premetavanje kamnov, cesto je na nekaj koncih potrebno podložit, da ne rečem naredit. Med vožnjo gledamo smetišče, ki se kopiči v našem avtu in se sprašujemo, kje bi se znebili kakih 15 praznih plastenk, ki so se nam nabrale v zadnjih dveh dneh. Mogoče bi prav prišle lokalcem? V naslednji vasi na cesti zmotimo nekaj lokalk pri drobljenju žitaric. Eni izmed njih ponudimo prazno plastenko – “ooooo, bidon!” – v 10 sekundah okoli avta stoji 10 lokalcev, vsi segajo skozi okno in grabijo za plastenke kot za suho zlato. Problem rešen v obojestransko veselje.
Nekje vmes zadanemo ob ozkotirno železnico, ki izgleda bolj malo uporabljana. Na bližnjem podhodu nas preseneti grafit <- Budapest | Bamako ->. Predvidevamo, da je delo kakih norih madžarov, ki so prav tako tavali po teh brezpotji. Šele kasneje izvemo, da gre za vse bolj uveljavljen amaterski rejli iz Budimpešte v Bamako, na katerem leto kasneje sodeluje tudi prva slovenska ekipa.
Okoli poldneva smo končno v Bafoulabe-ju, prvi in kot se izkaže kasneje tudi najtežji in najzanimivejši del poti je za nami. Bafoulabe je največje mesto 100km naokoli, a po naših merilih… ahhh. Na edini črpalki 10km južno iz mesta dotočimo bencin. Števec se ustavi na 44 litrih. Nemogoče, kazalec v avtu je pred točenjem kazal dobrih 5/8 90-litrskega tanka. Kratek izračun porabe (44 litrov za 150km) pokaže, da je Habibi postal pošteno požrešen, ali pa so nas po suhem nategnili. Seveda slednje, ampak kaj naj, to je Afrika. Naslednjič bomo raje tankali prek jerry canov, po 20 in 20 litrov če bo treba.
Reko prečkamo preko edinega mosta daleč naokoli, kjer si isto traso delijo vlak, pešci in lokalni promet. Na srečo se na drugi strani odpre vaška avtocesta (kakih 8 metrov široka pista), kar nam da upanja, da bomo naslednji dan zares v Bamaku. Sredi ničesar v lokalni restavraciji jemo dobro ribo in malo slabšega piščanca. Medtem ko Domna peljejo na stranišče (ki je na drugem koncu vasi), z Rokom našemu širokemu naboru tujih jezikov dodava še Češčino. Lastnik restavracije je namreč pred 20 leti na Češkem študiral veterino in sporazumevanje nam gre presenetljivo dobro od rok.
Ob cesti srečamo malo starejšo mamico z enoletnim otrokom, ki nas vštopa do svoje vasi, kakih 10 kilometrov dalje. Mamici se smeji, otrok pa zbegano gleda skozi okno, očitno mu naša hitrost ni najbolj jasna. Mali je očitno lačen, zato ga mamica med vožnjo še malo podoji in ko jo odložimo, jo takoj obkroži pol vasi. Verjetno so jo spraševali, če imamo leder zice in električne šipe. Utaborimo se tik ob cesti, nekaj 10 kilometrov od Kite.

Po zajtrku se nam ob pospravljanju šotora pridruži 10 lokalcev, ki so na jutranji poti proti 5km oddaljeni farmi. Najprej se 10 minut igramo Big Brother (mi pospravljamo opremo, oni brez besed stojijo na varni razdalji okoli nas in nas opazujejo), potem pa mimo pride lokalec z radijem in navija Radio Mali FM. Domen ga hitro (pri skromni izbiri postaj ni ravno težko) nastavi še na radiju v avtu in požanje vsesplošno odobravanje. Eden izmer lokalcev ima staro razmajano kolo, povprašamo še ostale, zakaj nimajo koles in povedo, da na farmo hodijo delat tudi zato, da bi si lahko kupuli kolo. V Lonelyju preberemo, da lokalci na podeželju Malija delajo tudi za 15 dolarjev na mesec. Potalamo škatlico Aspirinov in se poslovimo.
Popoldne smo že v Bamaku, milijonski prestolnici Malija. Naredimo napako in za hotel, ki sta nam ga priporočila Francoza, povprašamo lokalnega taksista. Z druge strani že skoči drugi lokalec, ki nam menda lahko pomaga, oba sedeta v taksi in nas peljeta do napačnega hotela. Tam v taksi skoči še lastnik sosednjega hotela in preden se zavedamo, proti željeni destinaciji vozimo za taksijem, v katerem sedijo 4 ljudje, ki nam kao pomagajo. Željeni hotel je žal zaseden, lastnika prejšnjih dveh uprizorita manjšo sceno (očitno se kregata, v hotel katerega od njiju naj bi sedaj šli mi), medtem nam nekdo tretji že utruja z vodenjem po mestu. Očitno prijaznost Malijskih ljudi, ki sem jo opisoval pred dnevi velja le za podeželje. Lepo se zahvalimo vsem in pobegnemo s prizorišča. Preverimo Lonely in po uri beganja po zaprašenih ulicah (slabše prevozne kot Malijske piste) najdemo Katoliški misijon. Poceni a čiste sobe in prijeten ograjen vrt, kjer varno spravimo avto. Prava oaza sredi Bamaške džungle. Zvečer internet v fensi hotelu, wireless in ledrasti fotelji. Žal ne vleče nikamor, zato po pol ure obupamo. Bamako samo potrdi, da je Mali glede na stopnjo razvitosti nesramno drag. Cene obrokov v najbolj zanikrnih restavracijah se začnejo pri 5 evrih, cene prenočišč prav tako (s tem, da se prenočišča za 10 evrov niti slučajno ne morejo primerjati z našimi hostli), nič drugače ni v trgovinah – cel kup uvožene robe, dražje kot pri nas. Turistov praktično ni, zato ne razumemo, kdo od lokalcev si vse to sploh lahko privošči.

Dan opravkov. Glede na časovni načrt in naše želje črtamo Burkino Faso in se odločimo, da bomo več časa preživeli na pistah okoli Atarja. Zato najprej Mavretanska ambasada (tokrat želimo enomesečno vizo, podaljšanje v Nouakchottu pa bi pomenilo prevelik ovinek). Lonely pravi, da se na vizo čaka 48 ur, pred nami je vikend, zato upamo, da bomo uspeli s kakšnim darilom. V nasprotju z našimi izkušnjami na Mavretanski ambasadi v Maroku in Mavretanskimi uradniki nasploh, nas na ambasadi izredno lepo sprejmejo. Ko uradnik izve, da je Domen po poklicu računalniški inženir, nas prosi, če ga naučimo nekaj trikov v Excelu. Po 15 minutnem “šnelkursu” je uradnik izredno zadovoljen, pravi da lahko po vize pridemo že čez 3 ure. Enkratno! Viza stane slabih 12.000 frankov (~ 18 evrov).
Vmes skočimo v bližnjo picerijo, ki jo priporoča Lonely. Izkaže se, da jo vodi Italijan iz Udin, ki je že 4 leta v Maliju. Po dolgem času uživamo v dobri evropski hrani (sicer po Malijsko dragi, 6000 frankov za pico) v evropsko čistem ambientu. Morala se hitro dvigne 🙂
Sledi obisk Toyota servisa, kjer nameravamo menjati zavorne ploščice (pakne), zračni in dizel filter. Toyotin servis s salonom je evropsko urejen in vliva zaupanje. Menjava treh zavornih ploščic mine brez težav, pri četrtem platišču pa majstrom uspe zlomiti varnostni vijak. Sledi podvig, ko 5x zapored na vijak varijo vse sorte zadeve, od matic, ključev, vijakov, vsakič se nekaj zlomi. Končno jim uspe v šestem poizkusu. Zamenjajo še dizel filter, zračnega zamenamo sami. Končni račun: 65.000 frankov (~ 100 evrov). Huh? Ja, 6 delavcev se je 2 ure vrtelo okoli avta, pa še petek popoldne je in so jim morali plačati nadure. Naredimo malo scene in šef servisa nekam izgine, nazaj pride z računom za 45.000 frankov. Nanj napišemo 30.000 in končamo pri šefu evropskega porekla. Na koncu se pogodimo in plačamo 30.000. Še vedno nateg, toliko (kot nam je povedal) mesečno zasluži čistilec v Toyotinem salonu, ampak jebiga. Evropejcem se očitno splača ustanavljanje podjetij, kjer bogatim Malijcem prodajajo balkanske usluge po evropskih cenah.
Malo se potolažimo z (edinim?) hitrim internetom v Bamaku. Zmatrani smo, predviden večerni obisk pabov v Bamaku je odpovedan.

Zaradi poznega prihoda prejšnji večer (v Relaxu smo se ob pivu spraševali, ali imajo lokalna dekleta slab okus za večerne obleke, ali pa smo obkroženi s samimi prijateljicami noči) je Habibi počival pred misijonom. Zjutraj nas zmoti lokalec, ki trdi, da je ponoči odgnal nekoga, ki se je smukal okoli avta in za svoje usluge pričakuje 4500 frankov. Vmeša se drug lokalec iz misijona, ki pravi, da bo 1500 frankov več kot dovolj. Dvomimo sicer, da je zgodba resnična, ampak damo tistih 1500, z avtom je konec koncev vse v redu in to je najbolj pomembno.
Na treh glavnih bankah v Bamaku neuspešno poizkušamo vnovčiti potovalne čeke. Očitno preveč zaupamo Lonely Planetu, zato sedaj naokoli potujemo z 3000 dolarji neuporabnega denarja. Fino. Povrhu vsega Malijske banke, kljub temu da so odprte, v sobotah ne menjajo denarja. Denar zamenjamo pri lokalcu čez cesto, ki nam je menjavo ponujal že dan prej. Menja celo ugodneje kot banka (650 frankov za evro, 450 frankov za dolar), vendar ne menja manjših bankovcev.
Sledi “lavaž – grisaž” (pranje avtomobila in mazanje zglobov) in menjava olja na bencinskem servisu. Upamo, da tokrat brez švas aparata. Gladko sicer ni šlo, mojster je zlezel v mašino in si pri menjavi oljnega filtra pomagal z nogo, ampak na koncu je vse OK! Plačamo 33.000 frankov (~ 50 evrov) za 12 litrov olja in 3500 (~ 5 evrov) za menjavo olja in mazanje zglobov. Prvo pozitivno presenečenje, kar se tiče cen v Maliju.

Zvečer spet hrana in pivo v Relaxu. Ena od lokalk se odloči, da bi bil tisti večer pravi zanjo, zato se nepovabljeno prisede. Medtem ko žica za pijačo na moj račun (ki je ne dobi), jo zanima iz kje smo in kako nam je ime. Ker ne govori niti besedice angleško, še manj pa se ji sanja, kje je Slovenija (“Espana?”), se malo pohecam z njo in se predstavim kot “Rašid du Slovenie”. Rok komaj zadržuje smeh.
Ker ji po nekaj časa ne uspemo (ali pa si ne pusti) dopovedati, da iz te moke ne bo kruha, Roka poprosim naj me malo prime za koleno, pa ji bom razložil, da sva geja. A-a, ne gre, “Gay?” začudeno gleda in več kot očitno ne razume. Očitno ta moda še ni dosegla Malija.
Še zadnji poizkus. Vzamem prtiček in nanj narišem sebe (Rašid) in njo. Povlečem puščico in njej se smeji. Potem pa poleg sebe narišem še enega možička ženskega spola (Fatima; če sem se že predstavil kot Rašid, je potrebno držati konsistentnost imen) in malo manjšega otroka (Enes). Pokažem ji, da če jest njo, potem “Fatima & Enes du Slovenie” mene doma “bum bum”. Prečrtam puščico med nama in končno ji kapne. Premakne se nazaj za svojo mizo in spet imamo mir.

Jutranji odhod iz Bamaka proti Djenne. 450 kilometrov relativno dobrega asfalta, pokrajina pa vseskozi enaka, sama ravnina in grmičevje. Dogajanje poživijo nekoliko drugačne hišice v vaseh, še vedno narejene iz blata in s slamnato streho, ampak s štirimi vogali in streho v obliki čarovniškega klobuka.
V vaseh ob cestah vseskozi prodajajo lubenice, ustavimo v eni izmed njih in takoj nas obkroži 10 prodajalk. Vzamemo 2 lubenici in ugibamo, koliko staneta pri nas. Prodajalki porinem 1000 frankov in že hočem zapreti okno, ko mi vrne 600 frankov – 0,3 evra za lubenico. Lokalci, ki še niso okuženi s turizmom so v Maliju neverjetno pošteni.
Prvo lubenico pospravimo pod slikovitim bau-babom ob cesti, na katerem visijo čebeljnjaki. Ravno ko si po pomoti odrežem pol palca se poleg ustavita dva kombija nemških turistov – očitno smo se ustavili pod najbolj slikovitim bau-babom na trasi Bamako – Mopti. Umikam se švabici, ki jo slika mož, a me ta povabi zraven, “Alt Frau, alt Baum, ich brauche ein junge Mann” (približen zapis). Nemci odidejo, Domen pa za grmom postori, kar še cesar postori peš. Z druge strani ga zmotita dve lokalki, obvezno potalamo par igrač v zameno za fotosešn. Vidimo še eno lokalno navado (dojenje ko otroku zapaše), midva z Rokom pa pridno slikava. Ko bova kot Playboyeva fotografa čez desetletja dajala intervjuje, ne bova pozabila omenit, kje sva slikala najino prvo joško.
Bivak 40km pred Djenne.

Zadnjih nekaj kilometrov prek Djenne cesto seka eden od rokavov reke Bani. Med čakanjem na trajekt nas popade vse živo, od prodajalcev do kao vodičev, “No guide, no Djenne”. Prov ja. Mi se zabavamo po svoje, takoj za nami uleti tour američanov, ki so na enotedenski “Mali Adventure” in eden izmed njih je utelešenje ameriškega sna – visok glas z očitnim redneck naglasom, Corvette racing kapica in obvezno – iPhone. Sledi premierna predstavitev iPhona v Maliju, lokalci se čudijo, američan pa jim po geekovsko navdušeno kaže funkcije. “I tried to go on the internet, but it doesn’t work here!”. Nekdo mu v zameno ponudi podvodnega konja izrezljanega iz ebenovine, “No way, this thing costs 600 dolars in U.S.! What will I do with a hippo?!”. Medtem ko lokalci za prečenje uporabljajo piroge, se mi še naprej zabavamo z američanom. “You guys came all the way from Europe? No way! This is real adventure! In America we only have 7 days free and no holidays! We work hard!” Zapeljemo na naslednji trajekt (v bistvu splav), 3000 frankov (~ 5 evrov) v obe smeri.
V Djenne najprej zajtrk, potem pa se izgubimo v vrvežu tržnice, ki je tu vsak ponedeljek in velja za eno najbolj slikovitih v Maliju. Klub temu, da je Djenne turistična destinacija številka ena v Maliju, je delež turistov na tržnici relativno majhen, lokalci trgujejo in se ne menijo pretirano za nas. Dobi se vse živo, od hrane (posušene ribe!), začimb, oblek, kož, tradicionalnih rezbarij, do bolj modernih stvari (Dadidas tenisk). Z Rokom se takoj zagrejeva za izrezljane antilope (visoke cca 40cm), ki si jih želiva, že odkar sva jih videla v Bamaku. Sam si sicer želim večjo (cca 70cm), za katero sem v Bamaku izvedel, da se cena za lokalce suče okoli 10.000 frankov, a je v Djenne ne najdem. Prodajalec prične z 30.000 frankov (~ 46 evrov) za par. Odločiva se, da kupiva vsak po en par in začetno ceno zbijava proti željenih 20.000 za dva para. Ustavi se nam pri 21.000, prodajalec pravi, da pod to ceno pa ne gre, pa pika. Rok že želi kupit, jaz pa odigram svojo vlogo “bad cop – good cop” in odidem stran. Rok jamra, da on bi kupil za 21.000, ampak da vseh štirih pa tudi ne bo vzel, prodajalec zavija z očmi in privoli v 20.000.
Sama tržnica poteka na trgu pred največjo blatno mošejo v islamskem svetu. Ta je zaradi ekscesa nekih turistov žal zaprta za ne-muslimane, zato pa okoliški prebivalci prodajajo pogled s svojih streh – začetna cena 500 frankov (~ 0.8 evra) na osebo. No z vrha potem opazimo, da se v mošeji vseeno sprehajajo turisti, povprašamo lastnika hiše in ta nam ponudi ogled za 5000 frankov. Afričani si Islam pač predstavljajo malo po svoje.
Na poti nazaj pri čakanju na trajekt pri prodajalcu gledam leseno masko, ta se zagreje in postavi začetno ceno na 30.000 frankov. Ker se mi v vročini ne ljubi barantat, rečem 5.000 ali nič. Prodajalec se meče v tla, jaz pa mirno odidem. No ko pride trajekt, tip vseeno priteče za mano in skozi okno opraviva nakup. Začuda ima prodajalec na trajektu večjo antilopo, uporabim isto taktiko – na njegovo ceno 50.000 ponudim 10.000 in grem nazaj v avto. Lokalec tik pred izkrcanjem pristane na ponudbo.
Popoldne sledi za nas precej zgoden prihod v Bandiagaro, mesto na robu dežele Dogonov (Le Pays Dogon). Posteljemo si na strehi enega najbolj luštnih hotelov v Maliju, Falaise (1500 frankov po glavi, sobe pa 10x toliko). Spet srečamo isto skupino američanov in podebatiramo s šefom agencije, ki jih vozi po Maliju. Lasti si 5 LandCruiserjev in ko ga povprašamo kaj si misli o zraven parkiranem Pradu – “I cannot do my business with Prado, it’s just not the same car!”. Kot večina lokalcev na poti, nas tudi on prepričuje, naj mu prodamo avto in domov potujemo z letalom. Na strehi se pred spancem spoznamo z dvema angleškima motoristoma, ki sta na poti proti Južnoafriški republiki. Prvi dobro opremljen, na starem predelanem BMWju z 35 litrskim tankom, drugi v kratkih rokavih na Yamahi XT.